Zarja Lončar, Podr. šola Ivana Cankarja Košaki Maribor,

Avtorica risbe je Zarja Lončar, Podružnična šola Ivana Cankarja Košaki Maribor

 

Veronika Lisjak Banko

DESET KORAKOV PRI POSTAVLJANJU MEJA OTROKOM S POSEBNIMI POTREBAMI

Ko se starši podamo na zahtevno pot vzgoje svojih otrok, smo vsak dan znova postavljeni pred nove izzive. Kar je veljajo v družbi včeraj, danes morda ne velja več. Dogovori, ki smo se jih držali vsi v družini, naenkrat pri pubertetniku nimajo več mesta. Kar je delovalo pri prvorojencu, ne deluje pri naslednjem otroku. Poseben izziv je vzgoja otroka s posebnimi potrebami. Soočamo se z lastnimi nepredelanimi strahovi, z občutki krivde, z negativnimi izkušnjami iz lastnega otroštva, ki ob določenih situacijah privrejo na dan. Vse to nas ovira na starševski poti in nas vleče proti tlom. Na nas pa je, kaj bomo z vso to dodatno prtljago naredili – jo bomo ozavestili, prerazporedili, se kaj novega naučili o sebi in iskali nove poti.

Kaj sploh lahko naredimo?

Za korake v pravi smeri lahko upoštevamo naslednjih deset smernic.

1.LJUBEZEN JE OSNOVA

Ljubeč odnos je osnova za postavljanje meja. Ljubezen je osnovna sestavina čustvenega okolja, kjer bo otrok sprejemal pravila in upošteval naše meje. Ljubezen mora biti brezpogojna, radi moramo imeti otroka zaradi njega samega, ne glede na sposobnosti ali videz, ne zaradi določenega vedenja. Včasih potrebujejo starši otrok s posebnimi potrebami čas, da se navadijo na otroka, da prebolijo izgubo svojih sanj in da sprejmejo otroka takega, kakršen je.

2. RAZMISLITE, KATERE DRUŽBENE MEJE SO ZA VAS POMEMBNE IN JIH UDEJANJITE

Družbene meje so splošno sprejete norme kulture, ki ji pripadamo. Govorijo o tem, kaj se sme in kaj ne v tej šoli, družbi, skupini … V današnji pluralni družbi lahko najdemo zelo raznolike norme, že pri sosedu lahko sledijo drugim kot pri nas. To nas po eni strani lahko zbega, po drugi pa nam daje priložnost, da presodimo, kaj je za nas pomembno. Nekatere družine imajo zelo trdne okvire, druge bolj ohlapne. Nekaj primerov družbenih norm:

V šolo/službo se ne zamuja.

Krasti je prepovedano.

Počakamo, da pridemo na vrsto …

3. RAZIŠČITE SVOJE OSEBNE MEJE IN JIH PRAV TAKO UDEJANJITE

Osebne so meje, ki kažejo na to, kdo smo mi sami. Odvisne so od naše osebnosti, značaja, vrednostnega sistema, razpoloženja. Povedo drugim o tem, kaj nam je všeč in kaj ne, o našem trenutnem razpoloženju, omejitvah, prepričanjih.  Nekaj primerov osebnih mej:

– Danes sem utrujena in se ne bo igrala s tabo.

– Tale obleka je prehladna in ti ne pustim, da jo oblečeš za vrtec.

– Nočem, da spiš v najini postelji, tam hočem spati sama z možem.

4. PARTNERSKI ODNOS MED STARŠEMA

Najti je treba načine, da se partnerski odnos ohranja in krepi kljub zahtevni družinski situaciji. Otrok se bo ob trdnem odnosu med mamo in očetom počutil varnega in sprejetega, manj bo možnosti za izgorevanje, če bo odnos med staršema dober. Prav tako je pomembno, da ob dobrem in ljubečem partnerskem odnosu ni mesta za manipulacije, pretesno navezanost mame na otroka in podobno.

5. UPOŠTEVAJTE SOROJENCE

Sorojenci so zaradi tega, ker se starši več ukvarjajo z otrokom s posebnimi potrebami, velikokrat potisnjeni na stranski tir. Zaradi tega lahko postanejo bolj naporni, da jih starši sploh opazijo. Lahko pa sodelujejo tako, da pomagajo, se umaknejo, se držijo ob strani, ob tem pa velikokrat čutijo prikrajšanost, nerazumljenost s strani staršev in vrstnikov. Lahko občutijo tudi krivdo, ker imajo nasprotujoče si občutke do sorojenca, ker si mogoče želijo, da ga sploh ne bi bilo … Lahko jih je sram pred drugimi, ker njihova družina zaradi posebnosti sorojenca izstopa. Zato je pri vzgoji treba upoštevati tudi dobrobit ostalih otrok v družini in jim dati možnost, da živijo čim bolj normalno otroštvo.

6. SLOVO OD OTROKA, O KAKRŠNEM SMO SANJALI

Starši se morajo posloviti od idealnega otroka, ki so si ga naslikali v glavah, in sprejeti dejanskega otroka, ki ga imajo v svoji sredi – bolnega, s posebnostmi v razvoju. Včasih je potreben čas, da uspejo starši žalovati, da izrazijo svojo žalost, razočaranje, bes, da čustveno in razumsko predelajo svojo izgubo, da lahko sprejmejo drugačnega otroka in šele nato ga lahko ljubeče sprejmejo v družino, se mu nasmehnejo, mu zaželijo dobrodošlico. Če tega ne predelajo, bo otrok le stežka napredoval, saj bodo starši iskali različne načine, kako naj preživijo – in otrok bo le stranski igralec. Ob tem ne bodo razvili pristnih medsebojnih odnosov, zaradi občutkov krivde ali drugih potlačenih občutkov ne bodo postavljali omejitev.

7. SKRB ZASE

Veliko staršev, posebej otrok s posebnimi potrebami, daje svoje potrebe na stranski tir. Okoliščine jih prisilijo, da svoje potrebe zanemarijo. Imajo občutke krivde, če se umaknejo iz družinske situacije, če si vzamejo čas za kavico, rekreacijo. Pri tem je dobro vedeti, da je za celo družino pomembno, da dobro skrbimo zase, da ne bomo pregoreli in da bomo zmogli vse izzive starševstva. Ko začutimo jezo, izgorelost, utrujenost, se je treba ustaviti, si vzeti čas za oddih, razmislek, napolnitev baterij.

8. LOČITE SEBE OD DRUGEGA

Če želimo vzpostaviti ustrezne meje, moramo vedeti, kje se konča naša osebnost in začne osebnost otroka. Ali polagamo vanj svoje upe, želje, ali želimo, da naredi dober vtis, ali ga stalno nadzorujemo … Nekateri vso svojo energijo usmerjajo v boj za dodatne pravice za otroka, za boljše pogoje življenja. Če je naš občutek lastne vrednosti odvisen od ravnanj in uspehov svojega otroka, bomo težko sprejeli njihovo enkratnost. Ločevanje ne pomeni niti brezbrižnosti niti zapustitve. Pomeni, da nismo naši otroci in naši otroci niso mi. In kljub temu da imajo otroci s posebnimi potrebami številne omejitve, potrebujejo občutek, da so lahko svoje osebnosti, da se osamosvajajo in uveljavljajo svojo voljo.

9. DOSLEDNOST, VZTRAJNOST

Doslednost in vztrajnost sta ključnega pomena, da otrok neko pravilo ponotranji. Če nekemu ravnanju vedno sledi enaka posledica, se bo počutil varnega, saj bo lahko prevzemal odgovornost za svoja dejanja. Lahko se bo odločil, ali bo pravilo upošteval ali ne. Pri otrocih s posebnimi potrebami  je običajno nujno še dlje časa vztrajati, da dosežemo napredek.

10. NORMALIZACIJA

Če želimo vzpostavljati v družinah normalne odnose, moramo poskrbeti za to, da skušamo pri otrocih s posebnimi potrebami pričakovati čim bolj normalno obnašanje otroka od rojstva dalje. Čeprav si jih želimo zaščititi pred » krutim« svetom, jim bomo koristili, če jih bomo izpostavili življenju tako kot vsakega drugega otroka. Od njih je treba pričakovati upoštevanje pravil, jih disciplinirati, ko je to potrebno, z njimi ravnati kot z ostalimi sorojenci, jim omogočiti sodelovanje v vseh družinskih aktivnostih. .S takim odnosom jim bomo omogočili razvoj zdrave samozavesti in realen pogled na lastne ovire in pomanjkljivosti.

 

Za bolj poglobljen pogled na vzgojo in postavljanje mej priporočam branje literature:

Bluestein, Jane (1999). Kako otroku postaviti meje in poskrbeti tudi zase! (Ljubljana: Inštitut za razvijanje osebne kakovosti).

Hrovat-Kuhar, Eva (2017). Izzivi sodobne vzgoje: z ljubeznijo, potrpežljivostjo in postavljanjem meja do sožitja v družini (Dob pri Domžalah, Miš).

Juul, Jesper (2010). Družine s kronično bolnimi otroki (Ljubljana, Inštitut za sodobno družino Manami).

Juul, Jesper (2013). Reci ne brez slabe vesti (Radovljica, Didakta).

Juul, Jesper (2018). Vodja krdela. Vodenje družine z ljubeznijo (Radovljica, Didakta).

Kast-Zahn, Annette (2009). Vsak otrok se lahko nauči pravil (Ljubljana, Mladinska knjiga).