Dušan Rutar

Čustvene in vedenjske motnje

Patrizia Anesa, Aurora Fragonara (ured.). Discourse Processes between Reason and Emotion: A Post-disciplinary Perspective (Springer International Publishing, Palgrave Macmillan, 2021), 200 str.

Nekateri ljudje imajo čustvene in vedenjske motnje. V zadnjem času je vse polno diagnoz, ki dokazujejo, da naj bi bilo to res. Da imajo ljudje zares, objektivno take motnje, ki jih je mogoče natančno opisati in diagnosticirati. To ne pomeni, da jih včasih ni bilo toliko; morda jih niso dovolj diagnosticirali, morda jih niso znali. Kar dodatno pomeni, da obstajajo in živijo tudi ljudje, ki takih motenj nimajo. Logično smemo sklepati, da je to objektivno res. A kaj pomeni imeti čustvene ali vedenjske motnje in kaj pomeni, da jih nekdo nima? Pod kakšnimi pogoji nastajajo motnje, kaj motijo, in pod kakšnimi pogoji ne nastajajo?

Da bi znali obravnavati ljudi s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, moramo najprej znati prepoznati čustva in pogoje, pod katerimi nastajajo, razumeti moramo, kaj generira človeško vedenje, kateri mehanizmi ga določajo. Enako moramo znati prepoznavati in razumeti pogoje, pod katerimi motnje izginejo, da lahko rečemo, da človek takih motenj nima več. Torej se je dobro posvetiti sodobni znanosti o čustvih in vedenju ljudi. Knjiga z naslovom Diskurzivni procesi med razumom in čustvi je del take sodobne znanosti, zato jo predstavljam.

Knjiga je odlično gradivo za vse, ki želijo razumeti naravo čustev in jih znati prepoznavati, razumeti, kako jih ljudje ustvarjamo, kako jih ustvarjajo naši možgani, kako jih izražamo, kakšna so sodobna spoznanja o povezavah med čustvi in razumom, kako se ljudje vedemo, zakaj se vedemo na določene načine. Napisana je tako, da nam postreže z dobrim vpogledom v naravo diskurzov oziroma medsebojnih odnosov, saj čustev ne moremo dobro razumeti, če obravnavamo samo posameznika, kot da čustva nastajajo v njegovi notranjosti. Ključni so diskurzi, odločilni so medsebojni odnosi, saj so posameznikova čustva vselej namenjena tudi drugim ljudem.

Čustva in vedenje torej nastajajo v medsebojnih odnosih. Niti eno niti drugo ni shranjeno v človeku, v njegovi notranjosti. Čustev zato ne izražamo, kot da so v naši notranjosti in samo čakajo na izražanje, vedenje ne vznikne samo do sebe, ker imamo na primer določena gene. Oboje nastaja, se razvija, preoblikuje, krepi, lahko ugaša, lahko ugasne in docela izgine.

Zapisano razumejo avtorji knjige skozi dinamiko moči v komunikaciji med vsaj dvema človekoma. Ta ni nikoli nevtralna, kot je na primer nevtralna med roboti. Ljudje vstopamo v medsebojne odnose, od katerih vselej pričakujemo pomen in smisel. Dinamika moči v takih odnosih je zato ključna, kajti drug drugemu nenehno nekaj sporočamo in želimo, kako naj drugi ljudje razumejo taka sporočila. Ali preprosto rečeno: ker živimo v hierarhično urejenih občestvih, so hierarhična razmerja zelo pomemba za razumevanje medsebojnih odnosov in čustev. Zlasti so pomembna za razumevanje čustvenih motenj.

Poglavja knjige se zato osredotočajo na verbalno sklepanje, oblikovanje in izražanje čustev, ta namreč niso danosti tam nekje v možganih ali v telesu, ampak jih možgani vedo znova ustvarjajo, osredotočajo pa se tudi na nujne jezikovne in diskurzivne procese, ki vplivajo na posameznikovo vedenje oziroma na njegove odnose z drugimi posamezniki.

Takoj nam je jasno, da vedenjske in čustvene motnje, izraz je zelo v modi v zadnjem času, ni pa najbolj ustrezen, nikakor niso preproste za razumevanje, saj jih ne moremo dobro opisati, če ne naredimo kompleksne analize povezav med sklepanjem, občutki in čustvi – vse to se dogaja med ljudmi, v njihovih medsebojnih odnosih, ne le znotraj posameznikov, kot rečeno.

Da bi vse to prepoznavali in razumeli, imamo na voljo številne sodobne koncepte, ki so v knjigi podrobno predstavljeni. Naj jih zaradi omejenosti prostora zgolj naštejem:

  1. razsežnosti kognitivnega prostora;
  2. kognitivne strukture metakomunikacije;
  3. spolne razsežnosti kognitivnih prostorov;
  4. starostne dimenzije kognitivnih prostorov;
  5. strukturne dimenzije kognitivnih prostorov: vrste opazovalcev;
  6. izkoriščanje iracionalnih ocen: diskurzivne značilnosti prevar;
  7. jezik prevar;
  8. kognitivne napake;
  9. uveljavljanje avtoritet;
  10. prosocialno nasilje;
  11. diskurzivne reprezentacije družbenih akterjev in družbenih dejanj;
  12. rabe posrednega in reprezentiranega govora;
  13. čustva in jezik;
  14. teorija (ne)vljudnosti in čustva;
  15. čustveno sklepanje;
  16. uporaba eksplicitne čustvene leksike.

S pomočjo naštetih konceptualnih orodij in znanstvenih spoznanj o delovanju možganov razumemo, kako so tudi čustva racionalna, da torej ne predstavljajo neracionalnega spektra človekovega vedenja in delovanja, da so tudi čustvene motnje racionalne, da niso izraz človekove pomanjkljivosti, nemoči ali pomanjkanja volje.

Ko rečemo, da je vse to racionalno, mislimo zlasti na to, da nastajanje in izražanje čustev lahko razumemo, pojasnimo, mislimo njihove vzroke in razloge. Sedaj pa k motnjam.

Tudi te so racionalne, saj nastajajo na način, ki jih določajo mehanizmi in vzročno-posledični procesi. Avtorji knjige ob tem poudarijo, da je nastajanje motenj močno povezano z zaupanjem, ki ga ima človek v drugega človeka, s katerim gradi medsebojne odnose.

Zaupanje v drugega človeka je morda najmočnejši vzvod za razumevanje čustvenega in vedenjskega delovanja ljudi. Neločljivo je namreč povezano z občutenjem lastne vrednosti, zaupanjem vase in notranjo stabilnostjo. Motnje nastajajo prav takrat, ko ti dejavniki ne delujejo tako, kot bi si želeli. Posledice so nestabilnost, pomanjkanje občutenja lastne vrednosti, nizka stopnja samozavesti, upadanje samospoštovanja ali pa celo otrokova nezmožnost, da bi ga razvijal.

Za zmanjševanje čustvenih in vedenjskih motenj je torej najprej in bistveno pomembno medsebojno zaupanje. Pomembno je pogovarjanje o čustvih in vedenju, pomembno je ustvarjanje tega, kar imenujemo platforme, kjer se srečujejo umi (minds).

Za premagovanje čustvenih in vedenjskih motenj je tako zelo pomembno, da imajo ljudje realne možnosti, ki so popolnoma varne, da se dokopljejo do neodvisnih vpogledov vase, v svoja čustva in vedenjske vzorce, da gradijo samozaupanje kot temelj za nove načine vedenja, oblikovanja čustev in  vstopanja v medsebojne odnose.

Zapisano dobro ponazarja tudi najnovejše spoznanje o naravi obsesivnih in kompulzivnih motenj, objavljeno v reviji Scientific American Mind (november/december 2021, str. 7): zdi se, da imajo ljudje z diagnozo OKM tak »občutek sebe« oz. tako »samopredstavitev« ali »podobo telesa« – občutek zasidranosti tukaj in sedaj v svojem telesu –, ki je bolj odvisen od zunanjih vplivov kot pri ljudeh brez motnje.