Dušan Rutar

Dogovor o drugačnem šolanju otrok

Pred kratkim, leta 2021, je UNESCO priobčil dokument z naslovom Reimagining our futures together: a new social contract for education.[1] To je poročilo, ki ga je pripravila Mednarodna komisija za prihodnost izobraževanja (International Commission on the Futures of Education). Poročilo je pomembno za vsako nadaljnje razmišljanje o posodabljanju šolskih sistemov in izobraževalnih praks – to velja še posebej za izobraževanje otrok s posebnimi potrebami. Dokument je izhodišče za taka razmišljanja, zato ga predstavljam.

 

Prične se z zgoščenim povzetkom temeljnih idej o pomenu in smislu izobraževanja otrok v 21. stoletju.

Naše človeštvo in planet Zemlja sta ogrožena. Pandemija je dodatno dokazala našo krhkost in našo medsebojno povezanost. Nujno potrebujemo skupne ukrepe za spreminjanje smeri in za ponovno zamišljanje svoje prihodnosti. To poročilo, ki ga je pripravila Mednarodna komisija za prihodnost izobraževanja, priznava moč izobraževanju, da zagotovi globoke spremembe. Soočamo se z dvojnim izzivom, da izpolnimo neizpolnjene obljube o zagotavljanju pravice do kakovostnega izobraževanja za vsakega otroka, mladostnika in odraslega ter v celoti uresničimo transformacijski potencial izobraževanje in s tem tlakujemo pot v trajnostno kolektivno prihodnost. Da bi to naredili, potrebujemo novo družbeno pogodbo o izobraževanju, ki lahko popravi krivice in sočasno preoblikuje prihodnost.

Nova družbena pogodba je rezultat prizadevanj številnih strokovnjakov, ki so doslej uspeli artikulirati koordinate izobraževanja, vzgajanja in usposabljanja mladih ljudi za tako orisano prihodnost. Nova družbena pogodba je že dolgo v izdelavi; zanjo skrbijo vzgojitelji, skupnosti, mladina in otroci, družine, ki so natančno identificirali omejitve obstoječih izobraževalnih sistemov in postali pionirji novih pristopov, s katerimi jih premagujejo.[2]

 

Preoblikovana pedagogika

 

Iz novih pristopov sledi potreba po preoblikovanju pedagogike. Pedagogiko je treba preoblikovati okoli načel sodelovanja in solidarnosti, nadomestiti moramo dolgotrajne načine izključevanja in individualističnega tekmovanja. Pedagogika mora spodbujati empatijo in sočutje ter krepiti posameznikove zmožnosti za sodelovanje pri preoblikovanju sebe in sveta. Učenje se oblikuje z odnosi med učitelji, učenci in znanjem, ki presegajo omejitve razrednih norm in kodeksov ravnanja. Učenje širi odnose študentov z etiko in s skrbjo, ki sta potrebni za prevzemanje odgovornosti za svet, ki si ga delimo. Pedagogika ustvarja transformacijska srečanja, ki temeljijo na tem, kar obstaja in kar je mogoče zgraditi.[3]

Preoblikovana pedagogika temelji na treh načelih:

  1. solidarnost in skupnostna skrb;
  2. sočutje in etičnost kot skrb za drugega;
  3. empatija.

Prepleta se z vitalnima načeloma: pridobivanje znanja kot dela skupne dediščine človeštva ter kolektivno ustvarjanje novega znanja in novih možnih prihodnosti.[4]

Izobraževanje, vzgajanje in usposabljanje mladih ljudi je zaradi zapisanega vpeto v koordinate, ki jih zapišemo takole:

  1. sodelovanje in skupinsko delo namesto individualističnega tekmovanja za čim boljše ocene in točke na izpitih;
  2. ustvarjanje znanja, razmišljanje in raziskovanje kot sestavni del poučevanja namesto učiteljevega prenašanja že doseženega znanja v učenčeve glave;
  3. šole so osrednji steber večjih izobraževalnih ekosistemov, njihova vitalnost pa je izraz zavezanosti družbe izobraževanju kot javni človeški dejavnosti ter otrokom in mladini;
  4. šole so okolja sodelovanja in skupnostne skrbi, v katerih se različne skupine ljudi učijo druga od druge in ki omogočajo učiteljem in učencem interakcije z novimi idejami, drugačnimi kulturami in načini videnja sveta ter ne pripravljajo mladih zgolj za izzive v njihovem prihodnjem življenju.[5]

V kontekstu zapisanega lahko sklenem takole. Šola prihodnosti bo precej drugačna od obstoječih šol. Temeljila bo na vrednotah, na kratko predstavljenih v tem prispevku, njeno izhodišče bo personalizirani kurikul, poučevanje in učenje bo potekalo na nove načine transformativnega poučevanja in učenja, delo v razredih bo skupinsko, kar pomeni, da bodo učenci sodelovali med seboj in z učitelji, ključno vlogo pri zagotavljanju kakovostnega poučevanja, izobraževanja, učenja in usposabljanja bodo imeli znanosti, kot so razvojna psihologija, evolucijska psihologija, kognitivna psihologija, psihologija osebnosti in nevropsihologija.

V tem kontekstu nujnosti, a tudi velike priložnosti, nam pomagajo zamisli, predstavljene v tem poročilu, da si skupaj ponovno zamislimo prihodnost in oblikujemo novo družbeno pogodbo za izobraževanje. To poročilo je vabilo, da skupaj razmišljamo in gradimo prihodnost izobraževanja.[6]

[1] Besedilo je objavljeno na tej spletni strani: https://www.guninetwork.org/files/379707eng.pdf.

[2] Prav tam, str. 142.

[3] Prav tam, str. 143.

[4] Prav tam, str. 145.

[5] Prav tam, str. 145–148.

[6] Prav tam, str. 155.