Dušan Rutar

Egologija in hendikep

Ljudje smo spontano navajeni zaznavati svet, sebe in druge ljudi na način, ki ga izraža psihološki in filozofski koncept egologija; skladno s tem smo se navajeni tudi odzivati. Kaj je torej egologija in zakaj je pomembna za razumevanje hendikepa?

Egologija je najprej beseda, sestavljena iz dveh drugih besed: ego, logos. Ego je kajpak jaz in vsak človek ima približen občutek, kaj ta jaz je. Približen občutek je sicer dosti premalo, da bi človek tudi globoko dojel, kaj je jaz. Za vsakdanjo rabo pa je tak občutek po navadi dovolj, kar pomeni, da se posamezniku ni treba vedno znova spraševati, kaj je jaz objektivno, neodvisno od njegovega občutka, kaj je torej pravi, resnični jaz, kaj je resnica jaza, kaj je jaz v resnici, kaj pravita o njem znanost in filozofija.

Zapisano pa še ne pomeni, da se ne moremo resno in poglobljeno spraševati, kaj je jaz. Lahko se sprašujemo in pridemo tudi do dobrih odgovorov.

Logos, druga beseda, iz katere je sestavljena beseda egologija, je zahtevnejša. Za naše trenutne potrebe je dovolj, če rečemo, da je logos, grško λόγος, um. Egologija je tako proces, s katerim skuša um odgovoriti na vprašanje, kaj je ego. Um tako ne more biti ego ali jaz, je pa polje, v katerem jaz lahko spozna, kaj sploh je, kar pomeni, da preseže spontane občutke o sebi, ki jih sicer ima, ne da bi moral za to kaj storiti.

Zakaj je torej egologija pomembna za naše tokratne potrebe, ko razmišljamo o hendikepu?

Pomembna je, ker je za vsakdanje življenje zelo značilno vedenje ljudi, ki ga lahko opišemo takole.

Vsak človek se, zopet samodejno, zanaša na svoj jaz ali ego, stavi na njega, saj ve, da je zelo pomembno imeti občutek lastnega jaza, svoje identitete, ne pa identitete koga drugega, zato zaznava in dojema sebe, druge ljudi in svet na poseben način. Kako torej?

Ego ali jaz zaznava druge ljudi, druge jaze tako, da jih prepoznava kot koristne zase. Ve, zaveda se, da jih potrebuje, če hoče uresničiti svoje želje, zadovoljiti interese ali potrebe. Večine stvari v svojem življenju ne more doseči ali uresničiti sam – za vse to potrebuje druge jaze, druge ljudi, veliko drugih ljudi, odnose z njimi. Vse to zelo dobro ve, tega se zaveda.

Drugi jazi imajo torej posebne vloge ali funkcije, ki so zame, za moj jaz koristne. Lepo in prav, zato lahko sklenemo.

Ljudje živimo v občestvih, v katerih je tako medsebojno zaznavanje vsakdanje, rutinsko in potrebno. Vsak človek se vsaj do določene mere zaveda nujnosti recipročnosti. Po domače: jaz popraskam tebe po hrbtu, ti pa mene.

Potem se zadeva nekoliko zaplete; lahko se zaplete, saj ni nujno, da se. Drug drugega namreč opazujemo tudi tako, da se razvrščamo po kriterijih lepote, moči, zdravja, inteligence … Ni torej res, da želimo popraskati hrbet kateremu koli jazu ali egu. Ne, izbiramo jih. In ko jih izbiramo, nekatere izključimo. Z nekaterimi jazi ne želimo imeti nobenih bližnjih stikov ali odnosov. Človek bi porekel, da tako je na tem svetu in da je to tudi čisto v redu. Razen če ni nujno, da je tako.

Zadeva se hitro še enkrat zaplete, če smo mi sami tisti ego, s katerim drugi ne želijo imeti stikov ali odnosov, če smo torej uvrščeni v kategorijo neželenih, izključenih, nesprejetih, zanemarjenih ali odrinjenih ljudi. Kaj se dogaja, ko drugi jazi ne želijo popraskati mojega hrbta?

Takrat začutimo, da nam to ni všeč, da nekaj manjka, da nekaj ni v redu. Hitro začnemo resno razmišljati, kaj se dogaja in zakaj, čemu.

Ko razvrščamo druge jaze glede na barvo oči, lepoto telesa, inteligenco ali po kakih drugih kriterijih, se sočasno dogaja tole.

Drugi človek se nam ne razkrije. Zakaj se ne razkrije? Ker njegove lastnosti, zmožnosti, značilnosti in sposobnosti takoj uvrstimo v kako kategorijo, ki je po definiciji egocentrična. To pomeni, da druge jaze presojamo tako, da postavimo v središče svoj ego ali jaz kot najpomembnejši ego. Iz tega zornega kota so drugi jazi v najboljšem primeru enako vredni kot mi, v najslabšem pa jih imamo za manjvredne.

Druge jaze v takih primerih vrednotimo tako, da imamo svoje interese, svoje potrebe in svojo zavest za glavne, prevladujoče. To imenujemo fenomenologija, ki predstavlja delček že predstavljene egologije. Lahko pa naredimo korak naprej.

Če ga naredimo, ni pa nujno, da ga, se lahko zgodi tudi tole. Nekje globoko v sebi upamo, da se zgodi.

Drugega človeka, njegov ego ali jaz dobro razumemo in dojamemo šele, ko se zgodi nekaj drugega od pravkar opisanega. Do drugega človeka se odpremo. Odpremo pa se šele takrat, ko se nam drugi pojavi kot drugi, ne kot že znani ego, ki ga uvrščamo v kategorije, kot nam je všeč. Ta filozofski zapis lahko razpakiramo takole.

Drugi človek, ego ali jaz je nenadoma onkraj tega, kar spontano zaznavamo, kar se nam pojavlja v zavesti kot množica pojavov ali fenomenov. Ko rečemo, da je onkraj, hočemo reči, da je onstran obzorij našega ozko zamejenega jaza ali ega, ki vse presoja po svoje. Obzorje jaza ali ega imenujemo egocentrični monizem; ego je nujno ozko zamejen, ne more biti drugače, zato določenih ljudi nikakor ne more uvrstiti v svoj svet.

Ko se drugi človek pojavi kot drugi, razsuje obzorja našega ozkega egocentričnega monizma, znotraj katerih vse, kar prihaja od zunaj, samodejno razumemo v funkciji naših in samo naših egocentričnih interesov ali potreb.

Drugi jaz tako lahko vznemiri red, ki ga brani moj ego, načine zaznavanja in razumevanja sveta, ki so zanj sveti in nedotakljivi. Emmanuel Lévinas govori celo o imperiju jaza, ki ga ta brani z vsemi sredstvi pred drugimi ljudmi ali jazi in jih zato ne more prepoznati kot druge ljudi, saj hoče, da so taki, kot bi rad sam, ali pa jih izključuje in jim ne dovoli, da vstopijo v njegov imperij, da se pojavijo v njem.

Drugi človek torej naredi dobesedno luknjo v imperiju mojega egocentričnega monizma. Lahko ga zavrnem in obsodim, da me vznemirja in moti, lahko rečem, da ga nočem več videti, naj se pobere iz mojega sveta. Vse to zagotovo lahko naredim in to se dogaja vsak dan na vseh koncih sveta.

Lahko pa naredim še nekaj drugega, saj imam na voljo še eno možnost. Lahko se mu odprem in še sam sežem onkraj meja lastnega egocentričnega imperija – v širši svet torej.

Vsako možno sprejemanje drugih ljudi se prične na opisani način. Ne z nekakšnim razsvetljevanjem, s širjenjem zavesti ali s čim podobnim.

Dokler ne postavim pod vprašaj lastnega egocentričnega monizma, ne morem razumeti drugih ljudi v njihovi drugačnosti, v njihovi drugosti. Preprosto ne morem, pa če preberem vse knjige tega sveta in obiščem vse seminarje, da bi se razsvetlil, ker imam ves čas na nosu očala, skozi katera jih presojam in razvrščam kot ego.

Hendikep ni v orisani perspektivi nič drugega kot drugost. Če se ji ne morem odpreti, če je ne morem ali preprosto nočem sprejeti, če jo razumem kot nekaj čudnega, tujega in kot nekaj, kar me ne zanima, sem večno zaprt v svojem imperiju, v katerega spuščam samo tiste ljudi, ki so taki kot jaz ali vsaj zelo, zelo podobno meni – po moji presoji, kajpak, skladno s kriteriji mojega ega. Lahko namreč niso, lahko so drugačni, le jaz jih naredim za podobne, da bi stregel svojim interesom in potrebam, za katere ni njuno, da sploh vem, kdaj sem jih sprejel za svoje in od koga, saj za svoje življenje nujno potrebujem druge ljudi.