Dušan Rutar

Kako živeti v iskanju sebe

Josh Cohen. How to Live. What to Do: In Search of Ourselves in Life and Literature (Ebury Press, 2021), 356 str.

Knjiga ima zelo zgovoren in pomenljiv podnaslov. Nanaša se na človekovo iskanje sebe, na raziskovanje sebe, saj vemo, da je njen avtor, Josh Cohen, psihoanalitik. Poleg tega je profesor književnosti, zato v knjigi spremljamo tudi analize književnih junakov, ki razmišljajo o večnih vprašanjih človeških bitij o smislu eksistence, o prijateljstvu, ljubezni in razočaranju, o delu in porazih, o neizprosnosti življenja in njegovi končnosti, o smrti in umiranju, o odhajanju.

Knjiga ima osem poglavij: igra, šolanje, upiranje, prva ljubezen, ambicije, zakonsko življenje, srednja leta, starost in umiranje. Vsako poglavje bogatijo pripovedi ljudi, ki odkrivajo koordinate življenja, na katere nihče nikoli ne more biti povsem pripravljen. Prinašajo nove in nove izzive, za vsakega posameznika pa je zelo dobro, če ima ob sebi vsaj enega sotrpina, da se z njimi spopadata skupaj, kajti če je sam, pade še junak, kot je nekoč zapisal Ivan Cankar.

Poslušanje drugega človeka je močan vzvod za spreminjanje in rast, zapiše avtor na strani xvii. Ko se človek tako spreminja in raste, se počuti bolj živega. Lahko rečemo, da osebnostna, duhovna rast preprečuje depresivnost in jo do neke mere celo onemogoča. In ko se človek počuti bolj živega, ljudje okoli njega opazijo spremembo, ta pa pozitivno vpliva tudi nanje. Na koncu so bolj živi vsi.

Osebnostne spremembe prinesejo tudi več širokogrudnosti, darežljivosti in odprtosti. Če se torej vprašamo, kako živeti in kaj delati, tako se sprašuje tudi avtor knjige, je odgovor že na dlani: tako, da oblikujemo prostore, v katerih se počutimo sprejete in potrjene, prostore, v katerih lahko nadaljujemo z dejavnostmi, ki povečujejo blagostanje v sicer nestabilnem svetu. Poudarek je na skupnem ustvarjanju takih prostorov.

 

Ko se ljudje spreminjajo, ko osebnostno in duhovno rastejo, se vse močneje zavedajo, kaj je resnično pomembno in vredno v življenju in kaj so zgolj iluzije, simulirane oblike tega, kar je vredno, modne puhlice in vsakdanje minljivosti. Odkrivajo ali pa na novo odkrivajo, kar so pozabili ali spregledali, ker je bila njihova pozornost preveč usmerjena drugam, čeprav tega morda niti niso želeli.

Zgodbe o ljudeh kot pacientih in ljudeh kot književnih junakih na najrazličnejše načine potrjujejo zapisano. Avtor knjige je zares izvrsten poznavalec tega, kar imam ljudje med seboj, kar želimo imeti in kar bi lahko imeli.

Lahko bi imeli, če ne bi bilo v naših vsakdanjih življenjih toliko ovir in preprek. Na primer v obliki čustvenih razočaranj, izoliranosti in osamljenosti, ustavljene kreativnosti, medsebojne napadalnosti, strahov in tekmovalnosti. Dodam lahko narcizem vsakdanjega vedenja ljudi ter občutke praznosti, ki jih delijo številni ljudje, izvajanje čustvenega nadzora nad njimi, čustveno in duhovno izkoriščanje, manipuliranje.

Knjiga je zagovor medsebojnega zaupanja, empatije in potrjevanja. Avtor zapiše: predati razvijanje, kultiviranje in zdravljenje svojega uma nekomu drugemu je najbolj osnovna gesta zaupanja in prav iz tega razloga odprta za zlorabljanje in izkoriščanje (str. 90). Taka gesta je res osnovna in brez nje ni psihoanalize ali psihoterapije, obenem pa je tudi gesta, s katero so ljudje lahko odprti drug do drugega, ne da bi se udeleževali terapij.

Odprtost do drugega ali humanizem Drugega, o čemer piše Emmanuel Lévinas, je verjetno res temelj vsakega dobrega medsebojnega odnosa, ki ne pozna izkoriščanja in ne prenese zlorabljanja, ter je vzvod osebnostne in duhovne rasti, ker je obenem etičnost.

Premagovanje vsakdanjih težav je neposredno povezano z zmožnostjo človeških bitij za rast in razvoj, to pa pomeni, da je neločljivo prepleteno z odprtostjo do drugega. Ljudje so lahko brezbrižni do tega, kar se dogaja v njih, v njihovi notranjosti, duševni in duhovni, simbolni in imaginarni, toda vsako razmišljanje, kako živeti in kaj delati, bo vselej odvisno od radovednosti.

Radovednost pa ne pomeni le interesa za spoznavanje zunanjega sveta, pomeni zlasti željo po razumevanju človekovih notranjih kontradikcij. Cinizem ljudi je velikokrat povezan prav s tem, o čemer spregovori avtor na strani 107: zdelo se je, da niso cinični zato, ker so sprejemali notranje kontradikcije kot danost, temveč zato, ker so kazali tako malo zanimanja zanje in tako malo želje, da bi jih razumeli.

 

Globoki vpogledi v naravo človeških bitij se v knjigi razvijajo podobno, kot napreduje psihoanalitični proces. Napreduje do spoznanja, da nobena človeška duša ni povsem osvobojena od možnosti, da postane kruta, narcistična, zavidljiva ali požrešna, kot zapiše Cohen (str. 110), in prav to spoznanje je zadnji branik, ali pa prvi, da bi duša tudi zares postala kaj od tega.

Da ne bi postala kaj takega, potrebujemo zgodbe, ki vplivajo na nas in nas včasih pretresejo pri koreninah. Da ne postanemo podobni zamrznjenemu jezeru, ko se zdi, da je vse v najlepšem redu, ker je mirno in stabilno, statično in ves čas enako.

Avtor uporabi še drugo prispodobo, s katero se loteva pripovedi pacientov in knjižnih junakov, da bi izpostavil, kar je zares vredno: puščava egoizma (str. 174). V sodobnem svetu se življenje v taki puščavi velikokrat povezuje s privatiziranjem sreče in z grobim individualizmom, kot da je človek lahko srečen sam zase in sam od sebe, kot da je vsakdo svoje sreče kovač.

Analitične izkušnje potrjujejo povsem drugačno razmišljanje in potrebo po njem. Da ljudje želijo verjeti v srečo vseh, da so solidarni in da želijo biti taki. In da preprosto ni res, da je njihov interes kapitalistični pohlep, grabežljivost ali kopičenje denarja, premoženja in dobrin. Ali kot navaja avtor Johna Maynarda Keynesa, ki leta 1930 zapiše: želimo živeti v svetu, v katerem bi bilo iskanje presežnega bogastva zaradi samega sebe prepoznano po tem, kar je, nekoliko gnusna obolevnost, ena od tistih polkriminalnih, polpatoloških nagnjenosti ljudi, ki jih človek s trepetom izroči specialistom za duševne bolezni (str. 194).