Dušan Rutar

Kritična psihologija osebnosti

Albert Ellis, Mike Abrams, Lidia Dengelegi Abrams. Personality Theories: Critical Perspectives (SAGE Publications, Inc., 2008), 696 str.

Razumevanje človeške osebnosti je pomembno zlasti v luči preprostega spoznanja, s katerim se začne knjiga o sodobnem kritičnem spraševanju o teorijah osebnosti, ki jih je sicer zelo veliko. Spoznanje je tole: večina človeške bede izvira iz iracionalnosti, ki je inherentna, vendar jo je mogoče tudi spreminjati (str. xv). Ko rečemo, da je inherentna, mislimo na to, da je organski del same osebnosti. Spreminjati jo je zato tudi treba, kajti vztrajanje ljudi v iracionalnih pričakovanjih tako glede sebe kot glede zunanjega sveta je pogosto celo katastrofalno, ne zgolj neracionalno, traja pa lahko tudi vse življenje. Ljudje vztrajno zahtevajo popolnost od sebe, brezpogojno ljubezen od drugih in pravičnost od sveta (prav tam). Vprašanje je torej pomembno: kaj je osebnost in ali jo lahko spreminjamo, da ne bo tako neracionalna?

Psihologija osebnosti nam zelo veliko pove o kompleksnih strukturah, mehanizmih in procesih, ki določajo verjetno ključno področje življenja vsakega človeka, kajti osebnost je izraz za množico tega, kar nastaja dolga leta, da se otrok iz človeške živali preobrazi v odraslo, zrelo samostojno osebo. Pojem racionalnost ima pri tem pomembno vlogo, saj lahko dokažemo, da osebnosti že spontano pričakujejo druga od druge čim bolj razumno vedenje in delovanje, ker je koristno in dobro. Vprašanje je, koliko je osebnost za tako vedenje in delovanja zares zmožna.

Kritična teorija osebnosti je zato nujno potrebna.

Razvijanje osebnosti je povezano tudi z njenim spreminjanjem, saj sta izraza vsaj do določene mere celo sinonima, sicer sploh ne bi mogli govoriti o razvoju.

Spreminjanje osebnosti je dobro utemeljeno v Adlerjevi definiciji nevrotičnosti. Svojo definicijo nevrotičnosti je izpeljal iz Vaihingerjeve (1924) teorije, da se ljudje ukvarjajo s svetom na podlagi »kot da«.

Realnost je namreč preobsežna in preveč kompleksna, da bi imel posameznik vseobsegajoč vpogled vanjo, zato mu dejansko ne preostane drugega kot to, kar poudarjata Vaihinger in Adler. Nevrotičnost ustvarja in krepi dejstvo, da so taki konstrukti o realnosti, čeprav so nujni in neizogibni, ne le nepopolni, temveč so včasih tudi neracionalni in neuporabni, ker so preprosto v navzkrižju z realnostjo (str. 162).

Konstrukti o realnosti so tudi konstrukti o človekovi osebnosti, ki je vselej del realnosti. Težave s takimi konstrukti so zato tako epistemološki kot psihološki. Zapisano velja zlasti tedaj, ko se soočamo z duševnimi motnjami in boleznimi. Problem je, kako jih razumeti, ne le, kako jih prepoznati in opisati, kako jih torej odpraviti, kako vplivati na osebnost.

Psihobiologija, izraz skuje Meyer, je eden prvih resnih poskusov razumeti človeka v njegovi celovitosti, ne le kot zbirko simptomov in genetske dediščine (str. 173). Osebnost dejansko ne more biti zgolj nematerialna, ne more biti zamenjava za staro razmišljanje o človeški duši, temveč je vselej tudi materialna, zato je dobro vedeti, kaj nam o osebnosti lahko povesta genetika in sodobna epigenetika. Psihologija osebnosti zato do njiju ne bi smela biti preveč brezbrižna.

Še radikalnejši je bil Thomas Szasz, ki spiše leta 1960 sedaj že klasično delo z naslovom Mit o duševni bolezni, v kateri prepričljivo dokaže, da samo poimenovanje duševne bolezni še ne pomeni, da jo tudi razumemo (str. 183). S svojim razmišljanjem okrepi dvom, da je mogoče osebnost zlahka in preprosto razložiti, kaj šele spreminjati.

Razvoj raziskovanja človekove osebnosti pospešuje tudi sodobna nevroznanost, ki omogoča nadgradnjo klasičnih psihoanalitičnih spoznanj o naravi osebnosti in o človekovih potrebah, ki jih ljudje pogosto ne prepoznajo in ne vedo, kako škodljive so. Natančneje si zato velja ogledati seznam desetih nevrotičnih potreb, ki ga je že pred časom naredila Karen Horney. Nevrotične potrebe osebnosti so:

  1. potreba po naklonjenosti in odobravanju (ugajati drugim in jim biti všeč);
  2. potreba po partnerju (tisti, ki ga lahko ljubijo in ki bo rešil vse težave);
  3. potreba po družbenem priznanju, prestižu in pozornosti;
  4. potreba po osebnem občudovanju;
  5. potreba po moči: podrejanje volje drugih in doseganje nadzora nad njimi;
  6. potreba po izkoriščanju drugih: postati manipulativen, spodbujati prepričanje, da so ljudje tam
    samo zato, da jih uporabljajo;
  7. potreba po osebnih dosežkih – čeprav si skoraj vsi ljudje želijo dosežke, jih nevrotik obupno išče;
  8. potreba po samozadostnosti in neodvisnosti – nevrotik je prepričan, da drugih ljudi kratko malo
    ne potrebuje;
  9. potreba po popolnosti – nevrotik se boji že rahle pomanjkljivosti.
  10. potreba po omejitvi življenjskih praks – živeti čim bolj neopazno življenje (str. 199–200).

Lahko bi naredili tudi drugačen seznam nevrotičnih potreb. Predstavlja enega izmed številnih poskusov v psihologiji, da bi kompleksnost osebnostne strukture razložili čim bolj enoznačno, preprosto in elegantno. Zgodovina teorij osebnosti je zato polna poskusov, da bi čim natančneje in s pomočjo faktorskih analiz določili osebnostne poteze ali dimenzije.

Poskusi so tako številni, da so se končno izluščile nekatere teorije, ki tvorijo danes samo jedro našega razumevanja osebnosti. Obstaja celo naraščajoče soglasje, da obstaja samo pet dimenzij osebnosti, ki jih odkrivamo v različnih kulturah, kar naj bi spodbudilo upanje, da se lahko specifični nevrotransmiterji povezujejo z določeno dimenzijo (str. 241). Po modelu petih faktorjev bi tako lahko katero koli osebnost opisali tako, da ocenimo: (1) odprtost do izkušenj, (2) vestnost, (3) ekstrovertiranost, (4) prijaznost/sodelovalnost in (5) nevroticizem.

Pomemben del psihologije je že stoletje in več raziskovanje učenja, odkrivanje mehanizmov, ki krepijo vedenjske vzorce in odzive na dražljaje, vendar je uspela sodobna kognitivna psihologija preusmeriti ost raziskovanja v um (mind). Ta postane v zadnjih desetletjih pomemben in celo odločilen predmet psihološkega raziskovanja, torej tudi raziskovanja človekove osebnosti.

Ko torej kot psihologi raziskujemo človekovo osebnost, raziskujemo um (mind), ne zgolj tega ali onega človeka, osebo, kajti ta je v umu – ne obstaja um v človeku.

Človekova osebnost je zato bistveno drugačna od tega, kar je na primer verjel Skinner, ko je trdil, da je osebnost repozitorij ali prostor za shranjevanje naučenih odgovorov znotraj določenega posameznika (str. 272).

Sodobno razumevanje osebnosti tako združuje, kar sta zapisala Dollard in Miller: vitalnost psihoanalize, strogost naravoslovnega laboratorija in dejstva kulture (cit. po prav tam, str. 275).