Dušan Rutar

Kult pametnih

Fredrik deBoer. The Cult of Smart: How Our Broken Education System Perpetuates Social Injustice (St. Martin’s Publishing Group, 2020), 276 str.

Verjetno se ni težko strinjati, kako pomembno je kakovostno šolanje za vsakega otroka; nihče si ne more razumno želeti nekakovostnega ali premalo kakovostnega. Prav tako je smiselno razmišljanje, da kakovostno izobraženi in vzgojeni otroci pomembno prispevajo k spreminjanju sveta, da postaja pravičnejši, da bi imeli v njem vsi ljudje dovolj priložnosti za dobro življenje.

Dejstvo pa je, da živimo v svetu, v katerem je veliko nepravičnosti, v svetu velikanskih razlik med bogatimi in revnimi, med zmagovalci in poraženci. Je torej mogoče pričakovati, da bo izobraževalni sistem prispeval k spremembam takega sveta, ker je zopet razumno pričakovati, da želijo vsi ljudje živeti v boljšem svetu?

Fredrik deBoer se loteva analize družbenih nepravičnosti, neenakosti in vzvodov, s katerimi šolski sistemi vzdržujejo eno in drugo. Njegova temeljna ideja je tale: znanstveno je dokazano, da so akademski potenciali otrok različni in da jih ne moremo dramatično izboljšati. Živimo pa v svetu, dodaja avtor, v katerem so eden od temeljev družbenih nepravičnosti in razrednih razlik prav intelektualne sposobnosti ljudi.

Pametnejši ljudje naj bi bili zato tudi boljši in vredni več. Vsi drugi naj bi se trudili, da bi dosegali visoke standarde, na primer v šolah, ker seveda nočejo zaostajati in nočejo veljati za manjvredne. V šolah zato nastajajo novi simptomi: če je le mogoče, naj bi bil vsak učenec odličen, vse drugo je namreč vredno premalo. Samo z dobrimi ocenami lahko napreduje in se vpiše v dobre šole, zaradi česar se bo nekega dne lahko potegoval za dobro plačano službo.

 

A kognitivni in drugi potenciali otrok preprosto niso enaki. Razlikujejo se od učenca do učenca. V istem šolskem razredu zato sedijo zelo različni otroci, ki imajo zelo različne kognitivne potenciale. Kako naj bi bili potem vsi odlični, da bi napredovali v dobre šole in bili nato dobro plačani delavci?

Odgovor je na dlani in je silno preprost: z močno voljo. Obstaja in krepi se mit, ki pravi, da je pot, kjer je volja, da je mogoče doseči vse, če se otrok trudi, če dovolj dela, se dovolj uči, si prizadeva, razvija svoje kompetence in se upira lenobi. To je v resnici mit, kajti iz različnih potencialov ni mogoče iztisniti enakih dosežkov.

Mit pa uči otroke še nečesa drugega, poudarja Fredrik deBoer. Uči jih, da so družbene hierarhije naravne in da je tekmovanje z drugimi ljudmi vselej v redu, koristno in smiselno. Uči jih, da je njihova človeška vrednost, vrednost tega, da so človeška bitja, odvisna od inteligence, od pameti in od dosežkov, do katerih se ta pamet lahko dokoplje.

Pametni ljudje so zato uspešni, so visoko na hierarhičnih družbenih lestvicah, so tekmovalni in so vredni več od drugih ljudi, ki so spodaj, so manj tekmovalni in so manj uspešni.

Paradoks pa je, da tekmovalnost in vzpenjanje po hierarhijah ohranja družbeni status quo. Pripadniki elite so namreč še naprej elitni, bogati, močni in vplivni, vsi drugi ljudje pa se bolj ali manj trudijo najti močno voljo, da bi se jim pridružili, če je le mogoče.

Otroci se tako že zgodaj naučijo, da je dobro imeti dobre ocene. Kot bi bilo na njih nekaj magičnega. Počutijo se dobro, če jih dobijo, prav tako se počutijo slabo, če jih ne dobijo. Ne vedo, v čem je razlika med 4 in 5, toda slednja ocena prinese občutek zadovoljstva, morda celo kratkotrajne sreče, medtem ko je nekoliko nižja ocena lahko razlog za solze, obup in celo samomorilne misli, če se vse skupaj ponavlja.

Naučijo se torej, da je s številkami na poseben način povezana tudi njihova vrednost. Kot bi bila vrednost človeškega bitja izrazljiva s številkami. Kdor ima same petice v spričevalu, je nekako boljši od sotrpina, ki ima sicer petice, vendar je med njimi tudi kaka štirica. O trojkah pa nima smisla izgubljati besed, kajti kdor ima trojke, je zguba in poraženec.

V šolah se torej otroci in mladi ljudje dolga leta, v povprečju vsaj trinajst let, učijo verjeti v superiornost nekaterih in manjvrednost drugih. Začenjajo verjeti, da so oni zgoraj na lestvici tudi srečnejši, vsekakor pa spoznajo, da imajo njihovi starši več denarja in premoženja. Morda ne vselej, a detajli v takih primerih niso pomembni, še manj so odločilni.

Avtor knjige tako upravičeno zapiše, da je vizija boljšega sveta možna in smiselna le, če v celoti zavržemo idejo o hierarhični organiziranosti države oziroma družbe. Prav tako upravičeno podari, da je za tak projekt potrebna revolucija srca in uma, kot sta zapisala tudi Marx in Engels v Komunističnem manifestu.

V hierarhično urejen in na tekmovanju temelječem svetu ima namreč slehernik več možnosti, da postane poraženec, kot možnosti, da postane zmagovalec, kajti oboje, hierarhije in tekmovanje, izhajajo iz osnovne ideje, da je vsak človek, če se le potrudi, zmožen biti zmagovalec. Razlike med ljudmi, razlike v njihovih potencialih, dokazujejo ravno nasprotno.

Zmagovalci so namreč ljudje, ki nimajo le veliko materialnega premoženja, ki jim omogoča, da veliko potujejejo po svetu, jedo v dragih restavracijah, vozijo dobre avtomobile in so lepo oblečeni, temveč imajo tudi veliko kulturnega kapitala, dobro izobrazbo in so slavni, ugledni, cenjeni in spoštovani.

Vse skupaj pa se začne v družini, v kateri se otrok rodi, v okolju, v katerem živi. To je okolje, poudarja Fredrik deBoer, v katerem otrok ni izpostavljen zanemarjanju, lakoti, nasilju, drogam, strupom, okolje, v katerem ni prezgodaj rojen in ni telesno ali duševno hendikeprian, okolje, v katerem sta starša čustveno zrela, dobro izobražena in imata redni službi. In koliko je takh okolij na tem svetu?

Otroci iz zelo različnih okolij se že v šoli učijo, da se je treba nenehno prilagajati, da se je treba truditi, če hočejo biti člani elitne lige in če hočejo ostati v njej. Učijo se, da morajo sprejemati prave ideje od pravih ljudi, da morajo slediti pravim vzornikom, ki signalizirajo prave vrednote in prave predstave, kaj pomeni uspeti v življenju.

V nasporotju z vsem pa je tale ideja, ki jo zagovarja tudi avtor knjige. Cilj izobraževanja in usposabljanja mladih ljudi bi moral biti krepitev temeljne humanistične vrednote, ki je usposabljanje za državljana oziroma državljanko, ne zgolj usposabljanje za delavce. Državljani, vzgojeni v taki perspektivi, se ne morejo strinjati, da je treba nagrajevati predvsem pametne ljudi, saj vedo, da obstajajo številne druge razsežnosti človeških eksistenc, ki so vsaj enako pomembne, če že niso pomembnejše za dobro življenje.