Dušan Rutar

Logika inkluzivnosti v tehnološkem svetu

Uvod

Inkluzivnost (na primer ljudi s posebnimi potrebami) ne pomeni ugotavljanja in ponavljanja, da se mora družba razsvetliti, da je treba spremeniti zavest ljudi, da morajo ljudje spoznati, česar še niso spoznali, da bi sprejeli drugačne ljudi in bi bili potem vsi vključeni. Pomeni nekaj drugega in bistveno drugačnega.

Pomeni ustvarjanje novih [družbenih, simbolnih] prostorov za solidarnost, empatijo, skrb za drugega, egalitarnost, družbeni aktivizem; taki prostori nikoli ne vzniknejo sami od sebe. Nekoliko drugače rečeno: pomembno je, da se navadni ljudje, sleherniki vsaj v mislih dotaknejo aktualnih družbenih vprašanj, da jih skušajo misliti. Če jih znajo ustrezno misliti, jih tudi definirajo na način, ki podpira učinkovito družbeno delovanje, to pa že pomeni odpiranje novih, drugačnih prostorov, v katerih imajo lahko ljudje med seboj nekaj novega, nekaj, česar še ne poznajo in še niso izkusili.

Pozivanje k vključevanju tako imenovanih marginalnih družbenih skupin je torej dosti premalo, da bi se inkluzija tudi zares zgodila. Zaradi takega pozivanja se družbena razmerja preprosto ne spreminjajo, saj ni jasno, kdo je naslovnik. In ne drži, da se bo družba nekega dne kar sama od sebe magično razsvetlila. Razsvetlijo se lahko le posamezniki.

Spreminjanje razmerij

Inkluzivnost moramo zato razumeti kot realno empirično delovanje, s katerim spreminjamo razmerja moči v družbenem polju. V tej luči je jasno videti, da samotno delo na sebi lahko pomaga posamezniku k osebnostni rasti ali duhovni prenovi, ne more pa spreminjati razmerij, ki ga daleč presegajo tako po obsegu kot po moči.

V sodobnem svetu pride še bolj do izraza spoznanje, kako lahko za inkluzijo s pridom uporabljamo najnovejše digitalne tehnologije. S spoznanjem je povezanih nekaj vprašanj, na katera velja odgovoriti.

Vprašanje je, za kaj tehnologije že tako ali tako uporabljamo. Kaj v taki perspektivi pomeni ideja, da nas različnost bogati? Za kaj je različnost dobra? Res je, da so ljudje različni, to je truizem, toda za kaj je njihova različnost dobra?

Recimo, da je dobra za participacijo, solidarnost in ustvarjanje enakih priložnosti, enakega dostopa. Enakih možnosti za kaj, enakega dostopa do česa?

Prvi odgovor na zapisano vprašanje je sorazmerno preprost. Mislimo na enake možnosti za sodelovanje v občestvu, potem pa mislimo še na nekaj drugega.

Mislimo zlasti na tole. V občestvih običajno prevladujejo samo nekatere ideje o družbenem položaju ljudi ali pa postane prevladujoča ena sama. Tako je skoraj samodejno na delu prepričanje ljudi, da so na primer otroci ali mladi ljudje s posebnimi potrebami obenem tudi del marginalnih družbenih skupin, čeprav ni nobenega vnaprejšnjega dokaza za tako prepričanje. Celo strokovnjaki so zato včasih prepričani, da objektivno obstaja del populacije, ki se imenuje marginalni. Za nekatere ljudi so tako prepričani, da obstajajo, kot obstajajo kot gore ali morja ali puščave.

Taka prevladujoča prepričanja velja izpostaviti brezkompromisni kritični misli. Ne le željam po solidarnosti in skupnem življenju, temveč kritični misli, ki omogoča ustvarjanje novih idej in novih konceptov za razmišljanje o družbenem položaju ljudi s posebnimi potrebami.

Pomen kritične misli

Samo s kritično mislijo lahko dekonstruiramo prevladujoče pripovedi o življenju ljudi s posebnimi potrebami in o tem, kar bi lahko imeli med seboj, pa nimamo.

Christina Dunbar-Hester zato izpostavi nekaj idej, ki so kar najtesneje prepletene:

  1. tehnično znanje in poznavanje sodobnih telekomunikacijskih tehnologij (razumevanje uporabnega znanja, ki ga imenujemo know-how);
  2. naravnanost k taki rabi tehnologij, ki spodbuja medsebojno zaupanje, pomoč in solidarnost;
  3. odprte oblike diskusij o tehnološki pismenosti;
  4. ustvarjanje odprtih tehnoloških prostorov (open-technology spaces).

 

Njihova prepletenost je dobro izhodišče za vpogled v doseg kritične misli v sodobnem tehnološko zelo razvitem svetu, v katerem prav tako prevladuje razmišljanje, da je inkluzivnost v domeni družboslovnih ali humanističnih mislecev in aktivistov, ne pa tudi v rokah teh, ki pospešujejo tehnološki razvoj sveta in skrbijo za digitalne ali virtualne prostore, v katerih so mogoči zelo drugačni medsebojni odnosi od teh, na katere smo sicer vse preveč navajeni.

 

 

Vir

 

  1. Christina Dunbar-Hester. Hacking Diversity: The Politics Of Inclusion In Open Technology Cultures (Princeton University Press, 2020).