Dušan Rutar

Manjšinsko telo ali telo manjšine

Elizabeth Barnes prinese s knjigo z naslovom The minority body: a theory of disability (Oxford University Press, 2016) svež veter v pokrajino že skoraj povsem obrabljenih in neuporabnih definicij invalidnosti ter neprepričljivih poskusov, da bi z razpravljanjem o naravi invalidnih ljudi nekako naredili vtis, da obstaja v družbi izključena populacija posameznikov in posameznic, ki nujno potrebujejo poleg vseh oblik zdravljenja, usposabljanja, obravnavanja in rehabilitacije še opolnomočenje, inkluzijo ali inkluzivnost, alternativne obravnave in novo samopodobo, ker je prevladujoča preveč in nepravično potisnjena na rob družbenega življenja, kjer životari, namesto da bi zablestela v vsej lepoti.

Za začetek zastavi zelo preprosto ter zares drugačno in obetavno vprašanje: Zakaj ne bi preprosto rekli, da je invalidnost koncept grozda, na katerem temeljijo presoje družbene solidarnosti? S takim predlogom obidemo medicinski model invalidnosti, kar sicer ne pomeni, da mu ne pripisujemo nobene vrednosti in zgodovinske vloge, pomeni pa, da uporabljamo širše, kompleksnejše in prepričljivejše koncepte za razlaganje socialnega in družbenega položaja nekaterih ljudi. Resnično, le zakaj ne bi tega naredili? A namesto tega imamo v vsakdanjem življenju še vedno na voljo zlasti kup poskusov, kako definirati invalidnost in kako ohranjati status medicine, na podlagi katerega nastajajo v javnosti podobe invalidnega telesa, ki po navadi po dolgotrajnih obravnavah, zdravljenju in rehabilitaciji končno zmore to, kar sicer zmorejo tudi druga telesa, ali pa se temu idealu zelo približa in tako vsaj za kratek čas zasluži pozornost medijev. Rehabilitirano in visoko usposobljeno telo v javnosti vzbudi pozornost, človek pa si še vedno misli, da bi raje živel vsakdanje življenje brez take pozornosti, zlasti pa brez dejavnikov, ki ga pretirano obremenjujejo, mu nalagajo skrbi ali pa mu preprečujejo, da bi brez povečanega napora zadovoljil kako željo ali interes.

Definicija invalidnosti Svetovne zdravstvene organizacije iz njihove mednarodne klasifikacije oslabitev, invalidnosti in ovir iz leta 1980 potrjuje zapisano: invalidnost je omejitev ali pomanjkanje (ki je posledica okvare) sposobnosti za opravljanje dejavnosti na način ali v obsegu, ki se za človeka šteje za običajnega. Kar je običajno, je torej norma, ki ni vprašljiva prav zato, ker je običajna, in se vsaj v nekaterih primerih zdi, da je tudi naravna ter je kot taka danost, na katero se moramo kratko malo navaditi.

Še slabša je tale definicija: invalidnost je pomanjkanje fizičnih sposobnosti, ki jih ima večina ljudi. Že dolgo pa je jasno tudi tole.

Osredotočenost na posameznika in njegovo telo ne more doseči dobre definicije invalidnosti, prizadetosti, oviranosti ali disability, ker je vsak človek sočasno socialno in družbeno bitje, in ne le posameznik, omejen s svojim biološkim telesom in z njegovimi značilnostmi, zmožnostmi in zmogljivostmi. Če tega preprostega dejstva ne upoštevamo, smo tako rekoč prisiljeni razumeti posameznika kot enoto, kot atom na primer, ki mu pripišemo objektivne lastnosti ali zmožnosti, potem pa ugotovimo, da jih nekatera telesa nimajo, ali pa jih nimajo v zadostni meri; sami določamo, kdaj je mera zadostna in kdaj ni, kaj je običajno in kaj je neobičajno.

Ko pa pogledamo na zadevo širše in vzamemo v obzir socialne in družbene razsežnosti življenja vsakega posameznika, je naš pogled drugačen, predvsem pa nam omogoča drugačno definicijo invalidnosti. Potem razumemo, zakaj lahko rečemo, da številne omejitve za invalide niso nič drugega kot posledica načina organiziranosti družbe, ne pa nečesa, kar je bistveno za same osebe in njihova od narave dana telesa.

Dokler ne zamenjamo svojega pogleda in ne dosežemo orisane ravni v razumevanju realnega življenja ljudi, smo prisiljeni vedno znova poslušati posameznike, ki trdijo, da so njihove izkušnje invalidnosti izjemno medikalizirane, kar pomeni, da so podrejene medicinskemu pogledu na telo, postavljanju diagnoz, ugotavljanju, kdaj je nekaj normalno in kdaj ni, kdaj je v redu in kdaj je disorder, terapevtskim posegom in obravnavam, zdravljenju in rehabilitaciji.

Rehabilitacija pomeni rehabilitiranje posameznika in njegovega telesa, zato so vanjo vključeni tudi psihologi, ne pa tudi socialnega in družbenega okolja, v katerem živi, zato vedno znova zaokroži med ljudmi misel, da bi bilo dobro razsvetliti še celotno občestvo, dvigniti raven kolektivne zavesti in sploh nekaj narediti z družbo, da bi bila bolj razumevajoča in vključujoča.

Še nikoli se mi ni zgodilo, da bi lahko težave, ki sem jih doživljala, imele socialno ali družbeno razsežnost, piše avtorica knjige, njena izjava pa nas niti malo ne preseneti, saj je v luči zapisanega povsem pričakovana; njene težave so njene, ne pa socialne ali celo družbene.

Nič bolje pa se ne godi filozofom, kajti mnogi gledajo na invalidnost na način, po katerem objekt njihove pozornosti ni nič drugega kot vrsta biološke motnje. Ni težko dokazati, da je v nekaterih primerih zares taka motnja, je pa nemogoče dokazati, da to velja za vse primere, v vseh časih in vseh kulturah.

Zagovarjala bom idejo, da invalidnost ni nekaj, kar nas samo po sebi ali v bistvu postavi v slabši izhodiščni položaj. Trdim, da je invalidnost način, kako pripadati manjšini; podobno so geji pripadniki manjšine, če imamo pred seboj spolno naravnanost ljudi.

 

V tem, kakšni so invalidni organi, ni ničesar takega, kar samo po sebi združuje ali pojasnjuje kategorijo invalidnosti. Invalidnost ni naravna vrsta in je ni mogoče razložiti z objektivnimi značilnostmi teles invalidov. Družbeno konstruiranje invalidnosti je izrecno povezano s posameznikovim družbenim položajem in z družbenimi hierarhijami. Prav zato potrebujemo dobre ideje. Ali kot bi rekel Platon, čigar filozof končno zapusti votlino: šele ko smo zunaj votline, vemo, da smo bili pred tem v votlini. Zunaj votline je človek drugačen, kot je bil znotraj nje. Njegova identiteta se spremeni, zlasti pa ga ni več strah. Že sam odhod iz votline je mogoč le, če človek premaga strah. To je strah pred tem, kar je zunaj votline, na katero je navajen in v kateri se dobro počuti; morda prav zato nima interesa, da bi sploh kdaj odšel ven.