Dušan Rutar

PSIHOLOGIJA KOT ETIKA

Carl Gustav Jung se ni motil, ko je spoznaval, da je psihoterapevtsko delo zelo tesno povezano s filozofijo oziroma s filozofiranjem; to še bolj velja za psihoanalitično delo. V nekem trenutku je zato dejal, da lahko primerjamo psihoterapevtsko delo s Sokratovim filozofiranjem. Znano je namreč, da je Sokrat zastavljal sogovorcem zahtevna vprašanja – tudi o njih samih, ne le o tem, kar domnevno vedo o sebi, o njihovem razmišljanju o tem, kar domnevno vedo.

Zastavljal jim je vprašanja, ki bi jih lahko razumeli tudi kot metakognitivna vprašanja o človekovi naravi, o mehanizmih, ki jo določajo in spreminjajo, o vzrokih in posledicah, ki se kažejo v čutenju, čustvovanju, doživljanju, vedenju, razlaganju sebe. To so obenem vprašanja o idejah o dobrem življenju, o tem, kako dobro živeti, kaj narediti, da bi človek dobro živel, ne le preživel, in so kajpak vprašanja o zmožnosti človeka za dobro oziroma zlo.

Psihoterapevtsko delo zato nujno pomeni dolgotrajno, zahtevno, naporno raziskovanje vsega tega, pomeni razmišljanje, ki lahko preide v filozofsko. Filozofija je namreč delo z idejami, je razmišljanje o idejah in o razmišljanju – o idejah. Je torej razmišljanje, kako lahko ljudje razmišljamo, in je razmišljanje o dobrem razmišljanju, o razmišljanju, ki ima za cilj dobro človeka. Dobro je namreč učinek idej in človekovega dela z njimi. Psihoterapija je delo z idejami.

Psihološko, psihoterapevtsko, psihoanalitično delo zato zlasti ne more biti nevtralno. Zavezano je namreč dobremu, ideji dobrega, etiki in etičnosti. Ne more biti drugače, kajti v nasprotnem primeru bi pacienti trpeli še bolj, kot že trpijo, trpljenje pa je vselej iz reda tega, kar imenujemo zlo.

Je torej etičnost odgovor na posameznikovo trpljenje, zaradi katerega vstopi v analitični ali terapevtski proces? Je etika vsaj vodilo takega procesa? Vsekakor je in tudi mora biti. V terapevtskem delu je vselej na delu neka zahteva.

Etičnost je vodilo, s pomočjo katerega analitik ves čas vztraja v posebni drži do pacienta, ki trpi in zaupa analitiku, za katerega domneva, da nekaj ve. Vztraja in je konsistenten. Pri čem torej vztraja?

Vztraja v drži, ki mu omogoča analizirati učinke zla, ki je trpljenje. Tako vztrajanje ima nekatere značilnosti, ki nam pomagajo razumeti, v čem analitik vztraja.

Avtor knjige o psihologiji kot etiki pravi takole: Velika odprtost in ponižnost (v paru z znanjem, empatijo in usposobljenostjo), ki ju Jung pričakuje od vsakega analitika, sta uravnoteženi z enako velikim pričakovanjem, ki ga ima Jung do pacientov, za katere trdi, da bi morali (postopoma) najti pogum za soočanje z življenjskimi težavami ter razmišljati o svojih življenjskih pogledih in njihovih posledicah. Tak pristop odseva Kantov nasvet, naj ima pogum, da uporablja svoj um (str. 20).

Vidimo torej, da je etika kot prva filozofija v neposredni in zelo tesni povezavi z analitičnim delom, to pa nas pravzaprav ne bi smelo presenetiti, kajti pacient, ki trpi, želi prekiniti s trpljenjem, želi, da se zmanjša, da izgine, želi torej dobro življenje, želi kreativno življenje, želi življenjsko radost, želi nekaj, kar ustreza besedi dobro. Analitik zato mora razumeti naravo dobrega, mora se ukvarjati s filozofijo, da bi globoko dojel pomen etičnosti.

Cilj analize pacientovega trpljenja je zato precej jasen že na začetku vsakega resnega razmišljanja o psihoterapiji in filozofiji. Opredelimo ga lahko tudi tako, da dodobra premislimo, na kaj misli Kant, ko reče, da moraš implicira zmoreš.

Številni ljudje, filozofi in psihologi, so doslej dokazali, da ima Kant prav, vendar so prav tako številni dokazali, da na žalost zadeva ni tako preprosta, kot se morda zdi, da ne obstaja vselej ravna pot od zahteve do izvedbe.

Človek si namreč lahko reče, da mora imeti voljo in da mora nekaj narediti, vendar to še ne pomeni, da bo tudi zares storil, kar misli, da mora storiti. Lahko se zelo zatakne, človek lahko tudi obtiči in se ne premakne nikamor.

Na primer. Ljudje, podrejeni sadističnemu nadjazovskemu Moraš!, se lahko povsem izčrpajo, lahko se zlomijo, lahko obupajo in celo lahko naredijo samomor, ker ugotavljajo, da taki zahtevi, to je zahteva po nekakšni popolnosti ali perfektnosti, preprosto ni mogoče ugoditi. Ni čudno, da pravimo, da je nadjaz sadističen. V čem je potem smisel?

Ni namreč res, da je vsak Moraš! tudi dober za človeka, za njegovo blagostanje ali srečo, za dobro ljudi okoli njega, za kakovostno in dobro življenje. Obstaja Moraš!, ki človeka zgolj uničuje in na koncu uniči.

Psihologija kot etika je zato izjemno pomembna, kajti z njeno pomočjo se človek uči, kako se upreti taki nemogoči zahtevi, kako je ne upoštevati, čeprav je na prvi pogled razumna in smiselna. Uči se spoznavati, zakaj je ne gre upoštevati, v čem je njena zla narava, kako se ji ogniti, da ga ne poškoduje.

Psihologija kot etika je vsekakor zavezana krepostnemu vedenju in delovanju, vendar je oboje mogoče le, če so izpolnjeni pogoji, ki niso v nobeni resni zvezi z omenjenim nadjazovskim imperativom. Iz davnine, od Aristotela sem, tako odmeva filozofovo spoznanje, da je človekova sreča, pa čeprav je kratkotrajna, dejavnost duše.

Sreča je dejavnost duše, ko je ta krepostna, sicer ne. Tako zapiše Aristotel pred davnim časom, ko razmišlja o naravi človekove duševnosti. Danes je njegovo spoznanje pomemben steber vsake psihoterapije in vsake psihoanalize, obenem pa je tudi temelj vsakdanjega duševnega življenja, ki deluje kot močan dejavnik v prizadevanjih ljudi, da bi se upirali zlu in izogibali trpljenju.

Dejavnost duše, o kateri govori in razmišlja Aristotel, pomeni ukvarjanje z idejami, pomeni zdravljenje z besedovanjem, z besedami, z idejami, z razmišljanjem o njih, z razmišljanjem o razmišljanju in o tem, pod kakšnimi pogoji je vse to mogoče.

Dejavnosti duše niso nevtralne, kot rečeno, to pa pomeni, da razmišljanje določa, kako stvari v svetu in sam svet so za nas. Torej ni vseeno, kako razmišljamo in kako razmišljamo o razmišljanju. Psihologija kot etika potrjuje zapisano.