Dušan Rutar

Skupinsko delo za inovacije

Raziskovalci, ki raziskujejo človeško ustvarjalnost, zmožnost za inovacije in kreativne spremembe, razmišljanje zunaj okvirov ali out of the box, so odkrili mehanizme, ki jih je najbolje upoštevati, če imamo interes, da ljudje na delovnih mestih zares pokažejo vse, kar zmorejo in znajo, da se učijo na najboljše možne načine in da ustvarjajo novo. Mehanizmi dokazujejo, da je vsak človek zmožen za kreativno in inovativno delo, da je torej zelo koristno in pravično dati vsakemu priložnost, ne pa zgolj nekaterim.

Spodbujanje delavcev k inovacijam je torej množica procesov, ki so že dlje časa dobro znani, kar pomeni, da trenutno ne moremo dodati ničesar novega. Množica procesov ne pomeni, da nekdo pozove nekaj ljudi in od njih pričakuje kreativne dosežke.

Procesi si sledijo v določenih zaporedjih, ki jih prav tako razumemo in poznamo. Naj jih na kratko predstavim. Pri tem se opiram na članek z naslovom Remote Work Can Be Better for Innovation That In_person Meetings (Gleb Tsipursky), ki je bil objavljen v januarski (1–2/2022) številki revije Scientific American Mind.

Prvič. Na začetku je vselej generiranje idej. Zelo različni delavci so pozvani, naj necenzurirano skupinsko ustvarijo čim več novih idej, povezanih z delom, ki ga opravljajo. Skupinsko delo je pomembno, ker posamezni člani dajejo nove ideje v skupno rabo. To lahko delajo tudi na daljavo, ni nujno, da se dobivajo v empiričnih prostorih. Pomembno je, da je delavcev čim več, da je raznolikost velika.

Sledi razmišljanje o idejah, pri čemer znanost poudarja zlasti pomen osredotočanja na nasprotja med idejami. Tako osredotočanje je namreč potencialno izjemno koristno. Ni preprosto in včasih je zelo zahtevno, če so ljudje preveč navajeni na to, da se z nekom strinjajo, ker se bojijo ali pa so preprosto nagnjeni h konformizmu.

V skupinskem delu zato ne sme biti hierarhij. Skupina ima sicer vodjo, vendar ta ni nad drugimi člani skupine in se ne sme vesti, kot da je zgoraj. Zelo pomembno je tudi, da se člani ne bojijo ocenjevanja in vrednotenja idej, zato je dobro poskrbeti za vzdušje brez strahu in tesnobnih pričakovanj oziroma razmišljanja, kaj je prav in kaj ne, kaj se spodobi in kaj je prepovedano, kaj je komu všeč in kaj ni.

Drugič. Izbiranje idej, izločanje slabih in neučinkovitih idej. To je sorazmerno preprost proces, v katerem sodelujejo vsi člani skupine, nihče ni izključen. Včasih ni preprost, če se komu zdi, da je njegova ali njena ideja vredna, da preživi selekcijo, čeprav se drugi člani skupine ne strinjajo, da je zares dobra. Pomembno je spoznanje, da je včasih kaka ideja slaba, čeprav jo imam za svojo; da torej ni že vsaka ideja dobra samo zato, ker je moja.

Za dinamiko skupinskega dela je zelo pomembno, da se člani skupine učijo razlikovati med dobrimi idejami in domnevno lastnino nad njimi.

Tretjič. Na koncu procesa izbiranja idej nastane kratek seznam najboljših idej, ki jih člani skupine kritično ovrednotijo. Vsakdo ima pravico do svoje ocene in svojega načina vrednotenja, zato komentira vsako izbrano idejo in poda svoje mnenje o njej.

Vidimo, da ni pomembno, kdo je avtor idej, in da je pomembno, kako dobra je ideja. Člani skupine se tako učijo, da vrednost idej ne izraža vrednosti človeka. Tako učenje je pomembno in koristno, kajti ljudje se pogosto bojijo in narobe sklepajo, da je njihova vrednost neposredno povezana z vrednostjo idej, ki jih zagovarjajo, češ da imajo pravico do svojega mnenja, s katerim se identificirajo, to pa jim preprečuje vpogled, da so včasih mnenja tudi zelo slaba in celo škodljiva.

Četrtič. Revidiranje idej. Člani skupine še enkrat ocenijo že ocenjene in ovrednotene ideje, pričakovano je tudi, da se pojavijo nove. Stare ideje so tako izhodišče za refleksijo, ki odpre možnosti za nastanek novih.

Člani skupine se ne učijo le refleksije idej, temveč se učijo tudi refleksije tega, kar nastaja med njimi. Nekateri ljudje so bolj odprti do novih idej kakor drugi, zato je tako skupinsko delo lahko zelo naporno in zahtevno.

Petič. Skupinsko vrednotenje revidiranih idej. Člani skupine ocenijo in ovrednotijo revidirane ideje, kot so to storili na začetku oziroma z začetnimi izbranimi idejami.

Šestič. Komentarji revidiranih idej. Vodja skupine zbere vse revidirane ideje in komentarje k njim. Nastane dokument, ki ga dobi vsak član skupine.

Sedmič. Razprava o izbranih idejah, ki privede do končne odločitve, katere ideje so primerne za uresničevanje v praksi.

Po narejenih sedmih korakih je na vrsti zahteve proces uresničevanja novih idej, ki ne pomeni, da starim praksam dodamo nove ideje, temveč pomeni spreminjanje starih praks v nove.