Dušan Rutar

Slon v možganih

Kevin Simler, Robin Hanson. The Elephant in the Brain (Oxford University Press, 2018), 408 str.

Knjigo z naslovom Slon v možganih lahko beremo tudi kot svojevrstni moderni odziv na temeljno Freudovo spoznanje o naravi skritih človeških motivov. Tako spoznavanje je zahtevno, poleg tega pa je lahko tudi nehvaležno, kot sporoča naslov knjige: slon v možganih je nekoliko spremenjena metafora, ki jo poznamo kot »slon v sobi«. Slon v sobi je tista velika zadeva, ki je pač v sobi, a je nihče ne opazi in ne omenja; ljudje se vedejo, kot da ne obstaja. Torej bi smeli sklepati, da je govorjenje o slonu v sobi pomembno že zato, ker ljudje verjetno zainteresirano ne želijo govoriti o njem. Torej imajo interes, ni pa nujno, da vedo zanj in da se zmenijo zanj celo tedaj, ko vedo, da je slon v sobi.

 

Ko je začel Freud pred več kot stoletjem objavljati spoznanja o nezavedni plati človeške duševnosti in skritih motivih, za katere ljudje ne želijo vedeti, so ga nekateri nemudoma razglasili za šarlatana; lahko rečemo, da je bil tak odziv pričakovan, ker je v luči pravkar zapisanega zelo logičen. In ko je predlagal, da bi človek kdaj legel na kavč in spregovoril o nezavednih vsebinah, motivih, željah in skritih interesih, so ga razglasili za norega. Človeku pri zdravi pameti, so dejali, ne pride na misel, da bi o svojih skritih motivih razlagal neznancu, pa čeprav je ta psihoanalitik. In do določene mere so imeli prav.

Morda je kdaj v življenju res bolje, da človek ne pozna lastnih skritih motivov in o njih ne razglablja z neznancem. Prav tako je lahko koristno, če ne razmišlja o lastni sebičnosti. Svoje vedenje in delovanje si lahko razlaga tudi brez poglobljenih vpogledov v resnično naravo lastne duševnosti. Ali pa je bistveno drugače.

Knjiga Slon v možganih ima jasen namen. Tako zapišeta njena avtorja: obstajajo skriti motivi psihe, s katerimi se lahko soočimo. Freud je za ta namen že pred časom skoval nov izraz: psihoanaliza.

Psihoanaliza ne izhaja le iz temeljnih spoznanj o naravi duševnosti, saj se naslanja na spoznanja o delovanju možganov. Freud je bil zdravnik in nevroznanstvenik, ne dušeslovec in celo ne psiholog. Bolj kot psihologija sta ga zanimali fiziologija in biologija. Ne po naključju.

Slon v možganih je zato dober izraz za razumevanje, kako delujejo naši možgani in kako prepoznavamo njihovo delovanja kot duhovna, simbolna bitja, zmožna za zavedanje sebe in svojega vedenja. Smo namreč oboje: bitja z možgani in simbolna, duhovna bitja.

Kako torej skrbimo zase, kako sebični smo, kako egoistični skušamo biti? Kaj vemo o tem, kaj želimo in hočemo vedeti? Vse to se resna vprašanja, ki si jih moramo zastavljati, ker lahko zaradi skritih motivov, želja in interesov škodimo ne le sebi, temveč tudi drugim ljudem. Ljudje potrebujemo refleksije tega, kar nam je sicer prikrito; taka je moralna, ne le spoznavna zahteva.

Avtorja knjige zato nadaljujeta z dobrimi in izzivalnimi vprašanji. Kaj smo pripravljeni zvedeti o lastni tekmovalnosti, o resničnih razmerjih moči, v katera smo vpeti, o družbeni in socialni tekmi, v kateri skušamo zmagati ali vsaj prelisičiti druge ljudi, naše tekmece? Smo zares pripravljeni sprejeti spoznanje, da včasih lažemo, celo zavestno, da si priborimo majhno prednost, da se trudimo ustvariti zunanji vtis in obenem prikriti, kar nam ni v ponos? Koliko smo se torej pripravljeni zares soočiti s tem, kar je del nas, pa o tem ne vemo prav dosti in morda tudi ne želimo vedeti?

Desetletja se že kopiči besednjak, ki ga uporabljajo tako rekoč vsi ljudje. Drug drugemu signalizirajo, da so pošteni, dobri ljudje, kritično misleči posamezniki in posameznice, ustvarjalni in kreativni ljudje, ves čas zmožni za delovanje out of the box. Pa je vse to res, res delamo, kar zatrjujemo in signaliziramo drug drugemu?

Ljudje tudi nenehno ocenjujemo drug drugega, zato je razumno, da skušamo drug za drugega ustvariti kar najlepšo podobo ali predstavo o sebi. Biti brezkompromisno pošten do samega sebe, je nekoč zapisal Freud, je zato težka, obenem pa tudi plemenita praksa, ki je na ravni zapisane etične zahteve.

A če je človek tako pošten do sebe, ima lahko tudi težave, saj ni nujno, da so enako pošteni do sebe tudi drugi ljudje. Ni nujno, da pričakujejo poštenost. Zakaj bi jim torej pokazal resnično, pravo stran lastne osebnosti, če pa vem, da me lahko zavrnejo in me imajo za sebičnega, nepoštenega, nemoralnega in podobno? Sem socialno bitje in potrebujem druge ljudi ter njihova pozitivna mnenja o meni. Torej se bom raje trudil, da jih bodo imeli, da bo moj prispevek k skupni igri tak, kot pričakujejo, tak, kot vem, da obstaja skrit v njihovih možganih.

Zadeva nikakor ni preprosta in enoznačna, ugotavljata avtorja. Dodatno jo zapleta dejstvo, da lahko ljudje varamo ne le sebe in druge ljudi, temveč lahko ustvarjamo tudi družbeno infrastrukturo, ustanove, podjetja in institucije, v katerih se vedemo drug do drugega tako, da ohranjamo svoje skrite motive in jih celo krepimo. Potem se vedemo in delujemo na dveh ravneh. Prva je uradna, formalna, za katero vedo vsi, druga je neuradna, prikrita, neformalna, skrita, a zanjo vseeno nezavedno vemo, da obstaja. Torej nezavedno in zavestno vemo, kako se vesti, kaj narediti v določenem trenutku.

Po soočenju s slonom v možganih, dodajata avtorja, pa je nenadoma vse drugače. Kar je bilo prikrito, postane javno in znano. Ljudje naenkrat spremenijo svoj pogled nase, na druge ljudi in na vse, kar imajo med seboj. Na mestu je znana zgodba o cesarjevih novih oblačilih.

Spremeni se njihovo vedenje, med ljudmi nastaja nekaj novega, rojeva se nekaj, česar prej ni bilo. Avtorja imata zato prav, ko dokazujeta, da se brez soočenja s slonom v možganih ne more zgoditi nobena resna sprememba v vedenju in delovanju ljudi, nobena resna skupinska, institucionalna ali družbena sprememba.