Dušan Rutar

Sočutna šola prihodnosti

Kljub vsem dosedanjim šolskim reformam je pomemben del šolanja otrok še vedno enak: dolga leta se zaradi produktivnosti učijo gore dolgočasnih podatkov, ki jih po koncu šolanja ne potrebujejo. Prenova šolskega sistema zato ne pomeni drugačnega, še produktivnejšega sistema, temveč pomeni zlasti manj takega šolanja. Pomeni pa še nekaj drugega, pomembnejšega.

Pred dobrimi tremi leti je pri Princeton University Press izšla eksplozivna knjiga z izzivalnim naslovom The Case Against Education: Why the Education System Is a Waste of Time and Money; njen avtor je ameriški ekonomist Bryan Caplan. V knjigi dokaže, da kapitalistični trg dela ceni šolske ocene bolj kakor znanje. Kdor hoče do dobre službe, mora zato imeti dobre šolske ocene. Znanje ni tako pomembno, važno je narediti močan vtis na delodajalce. Caplan: tudi če je znanje, ki ga pridobi učenec, povsem neuporabno, bo delodajalec z veseljem dodatno plačal za njegove sholastične dosežke, če signalizirajo učenčevo produktivnost (str. 109). In delodajalci si kajpak želijo predvsem produktivne delavce. Če ti signalizirajo, da so pametni, pridni ter zmožni prenašati dolgčas in hierarhije na delovnem mestu, bo delodajalec velikodušen, čeprav bo obenem vedel, da je znanje, ki ga imajo učenci, v glavnem neuporabno.

Delno tudi zaradi tega je pred kratkim, leta 2021, UNESCO priobčil dokument z naslovom Reimagining our futures together: a new social contract for education. To je poročilo, ki ga je pripravila Mednarodna komisija za prihodnost izobraževanja (International Commission on the Futures of Education). Poročilo je pomembno za vsako nadaljnje razmišljanje o posodabljanju šolskih sistemov in izobraževalnih praks v 21. stoletju; to velja tudi za izobraževanje otrok s posebnimi potrebami, ki so še vedno kljub prizadevanjem po vključevanju pogosto izključeni, stigmatizirani in potisnjeni na rob, ker očitno težko tekmujejo v produktivnosti z vrstniki.

Poročilo se prične z zgoščenim povzetkom temeljnih idej o pomenu in smislu drugačnega izobraževanja otrok v 21. stoletju. Soočamo se z dvojnim izzivom: da izpolnimo neizpolnjene obljube o zagotavljanju pravice do kakovostnega izobraževanja za vsakega otroka, mladostnika in odraslega ter v celoti uresničimo transformacijski potencial izobraževanje in s tem tlakujemo pot v trajnostno kolektivno prihodnost. Da bi to naredili, potrebujemo novo družbeno pogodbo o izobraževanju, ki lahko popravi krivice in sočasno preoblikuje prihodnost.

Potrebujemo drugačno šolo in drugačno prihodnost.

Skoraj v istem času je založba SAGE izdala knjigo z naslovom Compassionate School Practices avtoric Christine Y. Mason, Dana Asby, Meghan Wenzel, Katherine T. Volk, Martha Staeheli. Avtorice knjige močno, z zelo dobrimi argumenti poudarjajo pomen in vlogo šolanja otrok za oblikovanje sočutne kulture pravičnosti in skrbi za vse ljudi (compassionate culture of justice and care for all) ter pomen čustvenega in socialnega učenja (social and emotional learning) v šolah. Poudarjajo jo v luči sodobnih znanstvenih spoznanj o naravi dobrega življenja, ki ni pomembno le za otroke, temveč je pomembno za vsakega delavca in sploh za slehernega človeka.

Vodilna ideja sočutne šole je: Izobraževanje in delo, zasnovana tako, da ju bolj vodi srce, hkrati pa še vedno priznavata pomen naše glave, vodita do večjega sočutja ter na koncu do boljše komunikacije in večjega sodelovanja (prav tam, str. 206).

Ali kot zapiše ameriška pisateljica Annie Dillard v knjigi The Writing Life (1989): Če želimo učiti skupnost, ali delujemo tako, da presegamo sebe in svoje potrebe? Če želimo učiti pogum, ali smo tesnobni in delujemo po vzoru pomanjkanja v pričakovanju udarcev – ali ne? Imamo priložnost, da globlje razmislimo o tem, kdo smo na svetu in kako želimo, da se premika naprej. Naši otroci nas opazujejo (cit. po prav tam, str. 208).

Prenova šolskega sistema je torej nujna. A najprej si moramo vzeti čas za refleksijo in nove vizije.

Nemogoče je zanikati, da je temelj vsakega dobrega odnosa med ljudmi, uspešnosti in kakovosti življenja duševno zdravje, ki je obenem tudi učinek – dobrih odnosov, uspešnosti in kakovosti življenja. Vse to je skupno dobrim šolam. To so obenem šole z vizijo. In ta ni zgolj predstava, kaj bi lahko bilo, temveč je naslavljanje na naš boljši jaz, poziv, da postanemo nekaj več, kot je zapisala Rosabeth Moss Kanter, profesorica na Harvard Business School (cit. po prav tam, str. 209).

Duševno zdravje ljudi delavcev ne more biti ločeno od blagostanja (well-being) in ne more biti ločeno od tega, kar se dogaja v šolskih prostorih, v katerih preživijo otroci in mladi najbolj ranljiva razvojna leta svojega življenja. Šola kajpak je kraj učenja, vendar moramo povedati, kaj vse tako učenje zajema. In že vnaprej se ustrelimo v koleno, če trmasto vztrajamo, da je učenje zgolj način za predelovanje ogromnih količin podatkov in neuporabnih informacij, usvajanje vnaprej določenega znanja, pridobivanje čim boljših ocen ter razvijanje nekaterih spretnosti, ki jih potrebujejo kapitalistični trgi.

Šola je del družbenega sistema. V njem delujejo mehanizmi, potekajo procesi in se oblikujejo določilnice, ki vplivajo na otrokovo duševno zdravje. To ni zgolj njegova osebna zadeva, ne zadeva zgolj njegovih genov, močne volje in odločenosti, da bo pridno delal in si prizadeval, da bi bile njegove šolske ocene čim boljše, da bi ustregel svojim staršem in kasneje delodajalcem.

Prav zato je šola dolžna naslavljati dejavnike otrokovega duševnega zdravja in se ukvarjati z njimi. Ko šole prepoznavajo družbene determinante zdravja, sistemske krivice, travme in druge vzroke duševnih bolezni, ki obstajajo v družbi in znotraj njihovih zidov, že zagotavljajo negovalno okolje (caring environment), ki zmanjšuje vpliv travm in toksičnega stresa (prav tam, str. xxviii).

Iz novih pristopov sledi tudi potreba po preoblikovanju pedagogike. Pedagogiko je treba preoblikovati skladno z načeli sodelovanja in solidarnosti, nadomestiti moramo dolgotrajne načine izključevanja in individualističnega tekmovanja. Pedagogika mora spodbujati empatijo in sočutje ter krepiti posameznikove zmožnosti za sodelovanje pri preoblikovanju sebe in sveta (UNESCO, str. 143).

Preoblikovana pedagogika, to je pedagogika za sodelovanje in solidarnost, temelji na treh načelih: solidarnost in skupnostna skrb; sočutje in etičnost kot skrb za drugega; empatija.

To so načela sodobne sočutne šole. Njene dejavnosti presegajo produktivno prenašanje znanja z učiteljev na učence, saj zlasti krepijo blagostanje obojih, boljše razumevanje sebe, svojih čustev in čustev drugih, metakognicijo, skrb zase, razumevanje pravičnosti, sočutje, prijaznost, samozavest in samospoštovanje, razumevanje in sprejemanje svoje ranljivosti, odpornost ali rezilientnost, občutek pripadnosti, zmanjšujejo pa občutke tesnobe, osamljenosti, impulzivnost in neprimerne oblike vedenja, občutke neuspešnosti in neustreznosti.

Ravnatelji ali ravnateljice vodijo sočutno šolo čustveno inteligentno. Čustvena inteligenca jim omogoča, da se zavedajo, kako vplivajo na druge ljudi, da kažejo hvaležnost in so zmožni priznati drugim, kako dobri in pomembni so, da so skromni in prijazni, da komunicirajo s sočutjem, so čustveno umirjeni in razvijajo sočutne šolske politike (compassionate school policies).

V kontekstu zapisanega bo šola prihodnosti precej, ne le malo, drugačna od obstoječih šol, vendar bo pri tem odločilno spreminjanje kapitalističnega življenja, v katerem so tako zelo pomembni tekmovanje v produktivnosti, dobičkonosnost in signaliziranje konformizma. V sočutni šoli imata namreč duševno zdravje in blagostanje učencev prednost pri učiteljevih odločitvah glede učnih načrtov, predelovanja gore snovi ter vzdrževanja reda in discipline. Prednost imata oblikovanje in kultiviranje sočutnega šolskega vzdušja ter kulture iskrene in empatične povratne informacije.

V tem kontekstu nujnosti, a tudi velike priložnosti, nam pomagajo ideje, predstavljene v tem poročilu, da si skupaj ponovno zamislimo prihodnost ter oblikujemo novo družbeno pogodbo za izobraževanje (UNESCO).