Dušan Rutar

ŠOLA  V OBLAKU

Sugata Mitra je indijski strokovnjak za računalništvo, obenem pa je tudi teoretik izobraževanja. Morda ni odveč dodati, da je izvrsten teoretik izobraževanja, poučevanja in učenja. Njegova knjiga z naslovom Šola v oblaku dokazuje, da je to res, zato jo predstavljam.

Avtor nam najprej izriše izhodiščno idejo šole v oblaku in jo natančno analizira. Močno je prepletena z idejo, da lahko izobraževalni proces razumemo kot vsak proces, ki povečuje kompleksnost kognitivnih procesov in možganov. Zelo obetavno. Ključna je torej ideja kompleksnosti.

Šola v oblaku je, kot napoveduje že izraz, brez zidov in učilnic, na kakršne smo navajeni. Poleg tega poteka učenje v njej precej drugače, kot je še vedno v navadi v zidanih učilnicah. Pridružuje se tistim sodobnim načinom poučevanja in učenja, ki jih nekateri pionirski učitelji uvajajo zadnja leta. Kaj je torej značilno za šolanje v oblaku in zakaj je tak način dela učinkovitejši od teh, ki sicer prevladujejo?

Šola v oblaku je koncept, ki izhaja predvsem iz sodobnih razvojnopsiholoških in nevroznanstvenih spoznanj o naravi učenja človeških osebkov. To so spoznanja o delovanju nevronskih mrež, o njihovem oblikovanju in preoblikovanju, o tem, kako se možgani učijo, o razvijanju učenja, ki je lahko, kot rečeno, bolj učinkovito ali pa manj. Temeljno spoznanje, na katerega se naslanja avtor, je spoznanje o zmožnostih možganov za kompleksno učenje, o zmožnostih otrok, da se učijo sami in drug od drugega, ne le od učiteljev ali odraslih ljudi.

Učijo se tako, da skupaj raziskujejo raziskovalna vprašanja, da uporabljajo medmrežje in druge vire znanja oziroma vednosti. Učitelj od njih pričakuje, da se naučijo razlikovati med mnenji, klišeji, indoktrinacijo in propagando, znanjem in vednostjo; ne pričakuje pa, da si skušajo zapomniti znanje, ki jim ga prenaša.

Osnovni cilj šolanja v oblaku je tako prepoznavati in razumevati odnose med idejami, dejstvi in razlagami dejstev. Tak cilj dosegajo učitelji in učenci v novih učnih okoljih, ki jih avtor knjige imenuje samoorganizirajoča se učna okolja (a self-organised learning environment). To so drugačna okolja od teh, na katere so sicer navajeni učenci. Oblikujejo in preoblikujejo jih namreč sami, ne učitelji.

Učenci to zmorejo, če jim omogočimo prostor, kjer se lahko vedejo na orisani način. Tak prostor je šola v oblaku. Najpomembnejše pri njenem delovanju pa je tole.

Ko se otroci zberejo, se počasi začnejo vesti tako, da spontano ustvarjajo red. Ne vedo, da ga ustvarjajo, ne vedo, kakšen je, vendar ga ustvarjajo. Ustvarjajo ga zato, ker so naravno radovedni, ker so motivirani za učenje in sodelovanje. Motivirani so že, ko jih povabimo v šolo v oblaku in se odzovejo povabilu.

V njej se učijo, da se ne učijo za ocene ali točke, temveč za znanje. Zase torej. Za svojo prihodnost. Za razumevanje sveta, njegove resnične narave. Učijo se z raziskovanjem, ki ne pozna vnaprej danih pravilnih učiteljevih odgovorov na bolj ali manj standardizirana vprašanja. Ta je namreč treba šele raziskati. Učijo se, kot se sicer učijo znanstveniki. Torej so na najboljši možni poti k razumevanju sveta in tega, kar je v njem.

Tradicionalno poteka poučevanje precej drugače kakor v šoli v oblaku. Ponazorimo ga lahko s praznim vrčem, ki ga ima učenec v rokah in ga prinese s seboj v šolo.

Poučevanje poteka tako, da imajo učenci precej pasivno vlogo in čakajo, da učitelj poudari dejstva in ideje, ki bi jih morali zbrati v svojih vrčih. Cilj take vrste poučevanja in učenja je, da imajo učenci v glavi vsa dejstva do konca šolskega leta (ali do dneva preizkusa), nato pa izbrišejo ideje, ki so se jih naučili, da dokažejo, da so jih obdržali.

Tak način dela ne vabi učencev k oblikovanju idej ali oblikovanju pomena tega, kar vidijo, slišijo ali kako drugače doživijo; um učencev je kot prazen vrč, ki čaka, da se napolni z idejami drugih/učiteljev. Učenec verjame, da drugi ljudje/učitelji natančno vedo, katere ideje in katera spoznanja naj bi spravil v svoj vrč.

Učenje v šoli v oblaku ne izhaja niz takega verjetja, in poteka drugače; tudi cilj učenja je bistveno drugačen. V njej polnijo učenci vrče sami in pri tem pomagajo drug drugemu. Obenem spoznavajo, da se lahko znajdejo v vrču najrazličnejša spoznanja in da učni proces ni nikoli končan, da se vrč ne more napolniti, da v nekem smislu niti ni potreben.

Učenci se tako naučijo, da je razumno uvrščati stvari v tri velike skupine ali množice.

A. Stvari, ki jim bodo pomagale živeti in bodo koristne v prihodnosti.B. Stvari, ki jih morda nikoli ne bodo uporabili, a so res zanimive in jih je dobro poznati oziroma razumeti.C. Stvari, ki jih nikoli ne bodo uporabili, so precej dolgočasne, vendar jih bo verjetno treba vedeti na izpitu/testu ali pred tablo.  Stvari, ki spadajo v množico A, poudarja avtor knjige, so bistvene, in šole bi morale zagotoviti, da jih otroci zares dobro spoznajo. Stvari, ki spadajo v množico B, dodaja, naredijo življenje vredno življenja. Šole morajo poskrbeti, da so jim otroci izpostavljeni in da se jih naučijo ceniti. Stvari, ki spadajo v množico C, pa niso vredne, da bi vedeli zanje, razen če se učenci na njih preizkušajo. Zakaj je predstavljeno razlikovanje pomembno za življenje? Sugata Mitra odgovarja.  Učni načrt, ki temelji na vrstah znanja iz množic A in B, krepi oblikovanje uravnoteženih reševalcev problemov, ki se bodo v življenju zlahka spopadali s tem, kar jih čaka, na kar bodo naleteli. Naleteli pa bodo na veliko izzivov, od katerih bodo nekateri enostavni in zlahka rešljivi, drugi pa bodo kompleksni in jih včasih celo ne bo mogoče razrešiti.  Vse skupaj pa je le pol zgodbe o šoli v oblaku. Druga polovica je etičnost. Nobena vednost namreč ni dovolj, da bi se človek znal soočati s preizkušnjami, ki terjajo pogum, samozavest, samospoštovanje in zmožnost za etično odločanje.  Šola v oblaku zato ni namenjena le raziskovanju in ustvarjanju vednosti, temveč je posvečena tudi etičnosti kot skrbi za drugega. Otroci v njej niso osamljeni posamezniki, ki zbirajo točke in dobre ocene, razvijajo spretnosti in veščine, temveč so socialna bitja, v temelju zavezana medsebojnim odnosom. V šoli v oblaku je zato zelo pomembno vzdušje sodelovanja, medsebojne naklonjenosti in solidarnosti.