Dušan Rutar

VZROČNOST V PSIHOLOGIJI

Enega najtežjih psiholoških problemov, s katerim se v življenju prej ali slej sooči vsak človek, ponazarja preprost izrek: konja lahko pripelješ do vode, ne moreš pa ga pripraviti do tega, da se napije. In včasih se zgodi, da niti konj ne more pripraviti sebe, da bi pil bistro vodo, pred katero stoji, čeprav želi piti, ker ve, da je žejen. Razmislek o vzročnosti v psihologiji je zato na mestu in nam je lahko v korist.

Razmišljati lahko začnemo tako, da najprej potegnemo dobro vzporednico z zapisanim spoznanjem.

Z razvojem socialnih ali humanoidnih robotov je vse aktualnejše vprašanje, ali so lahko taki roboti človeku psihoterapevti, psihološki svetovalci, družabniki ali celo prijatelji. Lahko robot obravnava otroka s posebnimi potrebami, kot ga obravnavajo psihologi? In kaj sploh pomeni obravnavati nekoga? Kaj pomeni ustvarjati dober odnos z drugim človeškim bitjem? Kaj pomeni pomagati mu? In kako lahko človek pomaga samemu sebi?

Branje knjige filozofa Johna Campbella nam je lahko v pomoč pri razmišljanju o zastavljenih vprašanjih. V pomoč nam je zato, ker bo robotov vse več in bodo vse boljši, zmogljivejši, napredovala pa bo tudi psihologija, ki sicer skuša razumeti, kaj je najbolj človeškega v človeških bitjih, kaj je najdragocenejše, kaj nas dela ljudi v najboljšem pomenu besede, kaj torej krepiti in spodbujati ter na kakšne načine.

Da bi razumeli drugega človeka, da bi ga znali obravnavati, da bi mu pomagali, da bi bili njegov terapevt, moramo najprej nekaj vedeti o vzročnosti. Vedeti moramo, kaj povzroča težave ali probleme, ki jih želi drugi človek rešiti, vedeti moramo, kako vplivati nanj, da bodo posledice našega ravnanja res take, kakršne naj bi bile, da ne bomo storili škode, da ne bomo človeka prizadeli še sami, da ne bomo stopnjevali njegovega trpljenja.

John Campbell se zato najprej posveti natančnemu razmišljanju o vzročnostih v psihologiji. Če hočemo biti dobri psihologi, se mu moramo pridružiti, kajti če vzročnosti ne razumemo zares dobro, ne moremo natančno povedati, s čim in kako vplivamo na drugega človeka in kakšne so lahko posledice našega vedenja oziroma delovanja.

Ko torej rečemo, da na primer X povzroča Y, hočemo reči, da vemo, da obstaja veliko primerov, v katerih vzrok X sproži posledico Y. Če torej hočemo psihološko obravnavati drugega človeka, moramo vedeti, kateri vzroki sprožajo posledice, ki jih želimo in jih želi tudi drugi človek, saj je njegov in naš cilj večje blagostanje. To pa ni tako preprosto, saj vzroki in posledice niso vselej enoznačno razvidni in razumljivi. Oglejmo si primer, ki ga navaja Campbell.

Recimo, da verjamemo, da poniževanje človeka povzroča depresivna stanja. To je splošna trditev. Ko pa je pred nami konkretna depresivna oseba, za katero rečemo, da je depresivna, ker je utrpela veliko ponižanj, smo v težavah. Možno je namreč, da je splošna vzročna trditev pravilna, to pa še ne pomeni, da je pravilna tudi ta konkretna, singularna trditev. Oseba je bila morda res ponižana, postala je depresivna, toda iz tega še ne moremo sklepati, da je vzrok za njeno depresijo ponižanje. Zakaj ne moremo?

Vprašanju moramo dodati še eno vprašanje, in sicer o tem, koliko sploh vemo o vzročnosti. Po navadi razmišljamo o vzročnosti tako, kot razmišljajo fiziki ali kemiki. Recimo, da želimo ugotoviti, kako vpliva na človeka alkohol.

Naredimo nekaj eksperimentov, da bi oblikovali splošno vzročno trditev: alkohol povzroča težave Y. Posamezni človek pa ni splošni pojav, temveč je idiosinkratični pojav, kar pomeni, da je edinstven, neponovljiv, originalen. Prav zato moramo vedeti še nekaj, in sicer, kaj so singularne duševne vzročne povezave (singular mental causation). Ljudje namreč niso kakor fizikalni objekti, pri katerih bi bilo povsem absurdno razmišljati o duševnih vzročnih povezavah, saj niso živi.

Posebnost ljudi je, da moramo pri pojasnjevanju človekovega vedenja in delovanja uporabljati še nekaj. To nekaj imenujemo razumevanje s pomočjo zamišljanja (imaginative understanding).

S tem vpogledom smo že na dobri poti k odgovarjanju na začetno vprašanje, ali lahko roboti zares razumejo človeška bitja. In odgovarjamo: robot si res zapomni veliko detajlov, ki si jih ljudje ne moremo, ne zna pa se vživeti v drugega človeka, ne more razmišljati na način singularne vzročnosti, na kateri temelji razumevanje s pomočjo zamišljanja. Tako ne more razmišljati, ker je programiran, da pozna splošne vzorce, splošne vzročne mehanizme, sam pa ni razvil lastne neponovljive identitete, da bi razumel singularne vzorce – ni torej dovolj dolgo živel.

Za človeka, za njegovo vedenje in za razumevanje njegovega vedenja, tako ne zadošča poznavanje splošne vzročnosti, dodati ji moramo singularno. To preprosto pomeni, da človeka ne moremo razumeti z izpeljevanjem logičnih sklepov iz splošnih vzročnih pravil. Dobro ga razumemo šele, ko mu sledimo v skrite kotičke njegove enkratne, neponovljive duševnosti, za katere pogosto ne ve niti sam.

Singularna vzročnost, sklene Campbell, je temelj človekove svobode, empatije, sočutja in zmožnosti za razumevanje sebe in drugega človeka.

Na podlagi zapisanega lahko nadaljujemo. Ločevati moramo namreč tudi med prostorom razlogov (the space of reasons) in prostorom vzrokov (the space of causes). Človekovo vedenje povzročajo možgani, normativni odnosi med propozicijami pa so uporabni le za napovedovanje vedenja, ne pa za njegovo vzročno pojasnjevanje (str. 15).

Ljudje zato znajo navesti nekatere razloge za svoje vedenje tudi v primeru, ko ne vedo, kakšni so vzroki zanj, saj so zmožni za razmišljanje o sebi in svojem vedenju, za pojasnjevanje in iskanje odgovor na vprašanje, zakaj nekaj počnejo, ne znajo pa navesti vseh.

Epistemični problem, ki je pred nami vsemi, je zato tale, pravi avtor (str. 49): S kakšno pravico lahko domnevamo, da smo dokazali vzročnost?

Campbell sklene: Prostor vzročnih psiholoških razlag je lahko pravokoten na prostor vzročnih fizikalnih razlag (str. 187).

 

Poznavanje razlogov torej ne pomeni, da znamo pojasniti vedenje drugega človeka, saj je ta pristranski pri razumevanju lastnega vedenja in delovanja, zato se moramo zanašati na vzročno pojasnjevanje.

In za ljudi kot kompleksna živa bitja le redkokdaj velja, da je vzrok, zakaj nekaj počne, en sam. Praviloma jih je več, zato poznavanje enega še ne pojasni veliko. Dokopati se moramo do vseh, potem pa se vse skupaj šele dobro začne, kajti sproti moramo ugotavljati, kako si drugi človek našo pomoč razlaga, kakšen pomen ji pripisuje, kako se vede kot živo kompleksno bitje, ki lahko kadarkoli zavije na pot, o kateri ne vemo prav dosti ali pa celo ne vemo ničesar.

Vzročno pojasnjevanje v psihologiji od nas torej terja, da sledimo posamezniku, ne pa, da pojasnjujemo njegovo vedenje ali delovanje s splošnimi vzročnimi povezavami.